Fizikalne spremembe v Peruju

Na višini 3500 m nad morjem bomo poleg notranjih sprememb doživele tudi zunanje, fizikalne :). Višinske bolezni se ne da predvideti, menda odreagira vsak po svoje. Se pa da izračunati, za koliko se zmanjša zračni tlak, s katerim je ta bolezen povezana, in težni pospešek.
No, pa izračunajmo, ko smo še ravno v formi od mature ;)

Težni pospešek (g) pada s kvadratom razdalje od središča zemlje. Torej je
   g₀ / g = (R / r)²     
 pri čemer je R radij zemlje, r pa radij zemlje + nadmorska višina.
Tako dobimo g (težni pospešek na 3500 m)    g = g₀ (R/r)²      g = 9.712 m/s²
Če vzamemo našo približno povprečno maso 60 kg, bo tako naša povprečna teža v Andih:

 F_g = 60 x 9.712 N = 582,7 N  , kar je kar za 5.9 N manj kot v Ljubljani. 

Torej bomo v na višini 3500 m za kar 0,6 kg lažje, kot smo tukaj !! :) 
Če bodo tehtnice tam pokazale kaj drugače, je za to kriva dobra perujska hrana ali pa moji (beri: nezanesljivi) izračuni (oziroma oboje :)

Za spremembo zračnega tlaka pa bom uporabila enačbo z Wikipedije o spremembi tlaka z naraščanjem nadmorske višine:

Ob predpostavki, da je enačba pravilna, tako dobim P (tlak na višini 3500 m) P = 59455.7 Pa, kar je glede na naš zračni tlak 101 kPa presenetljivo malo. Bomo videle, kako bomo preživele ;) 

Obisk župnije Bežigrad

Naše priprave so nas popeljale že po marsikateri župniji- to nedeljo smo obiskale ljubljansko župnijo Bežigrad. Cerkev je precej skrita, za nameček pa še porasla z bršljanom, a ko jo enkrat odkriješ, najdeš skrito čudovito vzdušje in zadovoljne župljane! Sprejelo nas je frančiškansko gostoljubuje in presentilo prijetno preživljanje nedelje pred cerkvijo ob kavi, soku, otroški igri in klepetu. Hvala za vašo podporo in prijaznost. Prav zares se z veseljem oglasimo pri vas tudi po naši vrnitvi iz Peruja.

Spremembe, spremembe

Takole. Hvala dragim gostom za udeležno na koncertu "velikih in malih sprememb". Veliko nam pomeni vaša podpora. 

V mali cerkvici v Svetem duhu pri Škofji Loki smo po sobotni maši obsedeli ljubitelji glasbe in zanimivih zgodb. Otroški glasovi pod taktiriko Valentine Prevc so v pesmi "vstali in stekli k Jezusu", zapeli Alelujo svojih animatorjev in se odlično izkazali celo pri zambijskih ritmih. Starši so z veseljem ne le ploskali, pač pa tudi srčno zapeli zraven, ko je šlo za preprosto pesmico Jesus te ama. To pa je bil že uvod v drugi, perujsko obarvan del večera.

Pred oltarjem so se nam že pridružili trije gostje: Milena, prostovoljka, ki je v Peruju pomagala otrokom s posebnimi potrebami, Tina, lanska Potovka v Peru in pa Daniel, ki hodi ravno obratno pot- mi v Peru, on iz Peruja! Njihove doživete in iskrene pripovedi so nas navdušile, da bi jih kar še in še poslušali ... o spremebah, ki so nastale znotraj njih, o veselju in hvaležnosti, ki jo začutiš, ko daješ in prejemaš, o miru, ki ga poznajo na drugih delih sveta, mi pa mu kar naprej bežimo ... pa vendar je bilo na programu še precej točk: petica, ki gre letos v Peru je že pripravila kitaro in flavto za Si conosieras, nato pa se je spredaj razvrstil še Mladinski zbor pod vodstvom Nika Kranjca. Meditativna glasba nas je umirila in očarala, a po koncu koncerta se je še kako prileglo tudi pecivo pridnih mamic in pa vsesplošen klepet v župnišču. Gostom smo hvaležne za vse darove in obisk. Upamo tudi, da skupaj z blog-vizitkami kdaj najdejo kakšno misel in spodbudo za poletne dni. 

Čas do odhoda nam polzi med prsti vedno hitreje, nekatere izmed nas imajo še polne roke dela z izpiti, druge pa že zračimo možgane s počitniškim sanjarjenjem. Tako ali drugače, naš odhod bo vsak hip tu in me se že neskončno veselimo!

Koncert malih in velikih sprememb

Saj še ne odhajamo, do 10.7. smo še tukaj! (To je namenjeno vsem, ki nas to vprašate ob vsakem srečanju z nami;)

 Da pa bomo odhod lažje dočakali;

da boste sploh vedeli, kam gremo, zakaj gremo, kako gremo;

da pozabite na morebitne skrbi, ki vas tarejo.

da v naša življenja prinesemo spremembe;

ali da preprosto prisluhnemo ubranim mladim glasovom

lepo vabljeni na koncert otroškega in mladinskega pevskega zbora iz Svetega Duha pri Škofji Loki.

Lahko boste slišali prepevati tudi našo peterico, obiskali pa nas bodo tudi zanimivi gostje. 

Pridi in bodi sprememba skupaj z nami.

Ostal bi v Sloveniji!

Na našem drugem skupnem vikendu smo gostile Perujca Daniela, ki že štiri leta prebiva v Sloveniji. Ker pa
smo bile takrat zaposlene s toliko drugimi rečmi, preprosto nisem našla časa, da bi ga bolje spoznala. Tako sem ga sklenila poklicati in ga povprašati o vsem, kar me je zanimalo. Takšna kakršna sem, pa sem s tem odlašala in na to skoraj že pozabila. Včeraj zvečer pa sem se, med »intenzivnim učenjem« spomnila svoje obljube in odtipkala številko. Na drugi strani slušalke sem pričakovala utrujen oz. rahlo zadržan glas, namesto tega, pa me je razveselil vesel, skoraj navdušen glas temperamentnega Daniela. Čutiti je bilo, da me je bil vesel.

Kako bi se predstavil v nekaj povedih?

Sem Daniel Gliserino Huaman Quispe. Doma sem iz malega mesta Acobamba. To mestece leži v regiji Huancavelica, ki se nahaja vzhodno od Lime v osrčju Andov na nadmorski višini približno 3600 metrov. Zdaj pa živim v Sloveniji, v Zrečah in delam kot krovec. Po poklicu sem drugače kuhar in pek. 
V prostem času pa se  rad ukvarjam z risbo.

Kako bi opisal svoje otroštvo? Iz kakšne družine prihajaš?

Otroštvo je bilo veselo in polno ustvarjalnosti, saj sem si sam izdeloval igrače. Moj avtomobilček je bil na primer narejen iz lesa, zemlje in pločevink. Igral sem se na njivi, v blatu. Po ves dan sem pasel živali daleč od doma.

Moja družina je zelo velika, imam 6 sester in 3 brate. Med seboj se dobro razumemo. Med seboj si pomagamo tako finančno kot tudi na druge načine, saj z nekaterimi življenje v Peruju ni ravno prizanesljivo. Vsi zelo dobro plešejo, le jaz nisem preveč dober plesalec. Vsi smo zelo verni, še posebej pa mama in oče.

Kdaj pa si odšel od doma? Je bilo težko zapustiti Ande in družino?

Od doma sem odšel, ko sem imel 8 let. Prvi razred sem še naredil v Acobambi. Takrat so me poslali v Limo, ker so bile ta boljše možnosti za šolanje. Bilo mi je zelo težko, saj sem prišel v čisto novo okolje. Že pot do tja je bila zelo naporna. Zelo sem pogrešal svoje starše, zato sem na začetku veliko jokal. Zelo težko sem se navadil živeti med tujimi ljudmi.

Kasneje si prišel v Ciudad de los niños. Kaj pravzaprav sploh je Ciudad de los niños?

Brat me je pripeljal v Ciudad de los niños, ko sem imel 8 let. Tam sem ostal do 23. leta. To je ustanova, ki jo vodijo bratje kapucini in je namenjena zaščiti in vzgoji fantov v starosti od 3 do 18 let. Fantje tam bivajo, se učijo in delajo ter obiskujejo šolo, ki stoji ob Ciudadu. Tisti, ki smo bili starejši od 12 let, smo pomagali pri različnih delih, npr. v pekarni, mizarski in mehanični delavnici, čevljarni, kuhinji, kmetiji… Jaz sem največ delal v pekarni. Vsako noč smo naredili več kot 2500 žemljic za zajtrk. Prav tako smo pekli različne vrste kruha in peciva.

Kakšno je bilo življenje v Ciudad de los niños?

Samo red in disciplina. Otroci, starejši od 12 let, so pomagali pri delu, otroci od 7 do 11 let so poleg 

domačih nalog pospravljali svoj paviljon, najmlajši pa so se pod vodstvom vzgojiteljic in varušk največ 

časa igrali in prepevali verske pesmi. Življenje v Ciudadu je bilo prežeto z vero in disciplino. Na splošno smo živeli skromno. Hrana je bila preprosta, spali smo v skupnih prostorih, ni bilo tople vode. Med nami pa so bili bratski odnosi. Veliko smo tudi molili.

Vstajali smo ob 5h zjutraj in pred zajtrkom čistili ali pa se učili. Nato smo šli v šolo, ki je bila zraven Ciudada. Oblečeni smo bili v uniforme in vedno smo hodili v ravni vrsti. Po šoli smo se vrnili v paviljone in vsi skupaj odšli na kosilo.Po kosilu smo se zopet učili ali pa igrali nogomet, nato pa smo odšli na delo, ki je trajalo od 15h do 17h. Pred večerno molitvijo, alabanzo, smo spet imeli nekaj časa za učenje. Po molitvi in večerji smo postorili še kaj v pavilijonu ali okolici in nato ob 21h odšli spat.

 Kako si potem prišel v Slovenijo? 

 Leta 2007 je v Ciudad prišla skupina mladih iz Slovenije, skupaj z bratom Vladom Kolenkom. Spoznali smo se in se spoprijateljili. Z njimi sem za nekaj dni odšel na potovanje po Peruju in imel sem se zelo lepo. Leta 2009 je br. Vlado s skupino obrtnikov, ki so popravljali streho na šoli v Ciudadu, ponovno prišel v Peru in me povabil, da bi prišel na obisk v Slovenijo. In tako sem junija 2009 prišel v Slovenijo za 3 mesece. Spoznal sem veliko ljudi in naneslo je, da so mi eni od njih ponudili delo in jaz sem to ponudbo sprejel. Šel sem domov urediti vizo, nato pa sem vrnil v Slovenijo. Na začetku mi je bilo malce težko, ker nisem znal jezika, a sem se tudi tega kmalu navadil.

Kaj pa ti je v Sloveniji najbolj všeč?

Vse je zeleno, lepo. Slovenija je mala država, ki ima zelo lepo naravo. Všeč so mi cerkvice, ljudje … Z nikomer še nisem imel slabih izkušenj.

V čem pa se Perujci razlikujejo od Slovencev? Obstajajo kakšne razlike?

Seveda so razlike. Življenje je precej drugačno iz vseh vidikov. Drugačne so socialne razmere, gospodarstvo, verovanje, navade, tradicija in kultura. V Peruju večina ljudi živi v velikih mestih, ki so zelo gosto poseljena. Na podeželju (predvsem v gorah in džungli) živi večina zelo preprosto. Marsikje nimajo elektrike, tekoče vode ali asfaltnih cest.

V Sloveniji je življenje veliko bolj hitro in stresno. Tam vse teče bolj počasi in umirjeno. Pomembni so jim odnosi in ne toliko materialne dobrine. Mislim, da se Perujci od vas razlikujemo tudi v odnosu do Boga, saj svojo vero veliko bolj kažemo na zunaj.

Ali kaj pogrešaš Peru?

Peruja niti ne pogrešam preveč. Rad pa bi šel večkrat na obisk. Do sedaj sem šel na obisk enkrat. Se pa redno slišim s svojo družino. Če bom imel možnost, bi rad ostal v Sloveniji!

Danielova umetnina
Vam je všeč?

Le voyage au Pérou

Les raisons qui poussent les jeunes à voyager

Aujourd`hui il y a deux groupes de gens qui voyagent le plus : les jeunes et les retraités. Les jeunes sont les voyageurs un peu bizarres : ils chantent à la gare, ils se promènent dans la rue sans vrai direction, ils parlent avec les habitants du pays de choses personnelles …

Il y a plus de raisons pourquoi les jeunes voyagent si souvent at avec tant plaisir. Au premier place, ils se associer,  ils jouissent, ils se sentent libre loin de parents et loin d l`école. Sans tous les soucis, au-devant des aventures !

De plus, voyager est conseillé aussi par les adultes. Ils ont les raisons raisonnables pourquoi permettre les jeunes d` aller si loin. Les jeunes peuvent découvrir les beautés de monde entier, ils peuvent pratiquer la langue étrangère et faire les connaissances, qui seront laissés pour tous la vie. Nos parents ont eu moins d´opportunités à voyager que nous.

En outre, il y un raison qui poussent les bénévoles d`aller très loin et aider. C´est simple : aider, changer sa vie et vie d`un autre personne, se rendre utile, améliorer la situation d´un côté financier.

En somme, les jeunes peuvent trouver beaucoup d´excuses pourquoi voyager. Mais quand les vacances commencent, ils juste prennent leurs bagages, crient : « Salut ! » et aller voyager d`oublier tous les cours ennuyantes et les examens trop difficiles. Et à la mer ou à la montagne, ce n`est pas difficile à tous.

Od višine se zvrti ...

Takole prepeva Vlado Kreslin, pa Siddharta, še sama včasih v družbi prijateljev in kitare navdušeno pritegnem znanemu refrenu. Zadnje čase sicer ne prav pogosto, saj v glavnem čepim za knjigami, kot se za vse pridne študente v izpitnem obdobju tudi spodobi. Prav ta osredotočenost na medicinske teme pa mi je dala na tole pesem še en pogled. Res se od višine lahko zvrti. Pa še marsikaj drugega - sploh ob izpostavljenosti telesa velikim nadmorskim višinam. Glede na to, da bom poletje preživela nekje 3500 m nad morjem (z občasnim pobegom na višje ležeča mesta), kot medicinka ne morem iz svoje kože – opisala bom nekaj sprememb, ki jih doživimo »tam zgoraj«.

Zakaj sploh pride do pojava višinskih simptomov? Razlog tiči v zmanjšani preskrbi tkiva s kisikom. Odstotek O₂ v visokogorskem zraku je isti kot ob morju (21%) – zaradi višine se zniža zgolj zračni tlak. Prav delni tlak O₂ v naših pljučnih mešičkih pa je tisti, ki določa, koliko O₂ se bo preneslo v kri, kjer ga prestrežejo rdeče krvničke - eritrociti in ga vežejo na molekule hemoglobina. Na višini 3000 m se učinek zmanjšanega tlaka kaže enako, kot če bi ob morju dihali zrak z le 15% O_2. V krvi je tako manj oksihemoglobina. Naša tkiva, predvsem možgani in srce, pa so zelo občutljiva na pomanjkanje kisika. Kemoreceptorji v žilah možgane obvestijo o spremembi in le-ti takoj reagirajo - pospešijo dihanje in srčni utrip. Kri kot posledica hitrega dihanja postane nekoliko bolj bazična (alkaloza krvi), kar spet ni ugodno. pH krvi se čez nekaj časa vrne v normale pogoje s posredovanjem ledvic. Kadar delovanje telesa ni optimalno lahko pride do izmeničnega hitrega dihanja (odziv na nizek delni tlak O₂) in počasnega ali pa celo do kratkotrajnega prenehanja dihanja (odziv na alkalozo krvi). Cikla se ponavljata na približno 30 s – 2 min. Ta redek pojav imenujemo Cheyne–Stokes-ovo dihanje.

Ob zmanjšanem delnem tlaku O₂ pride tudi do zvišanja krvnega tlaka, ki ga zaznajo baroreceptorji žil. Ledvice se odzovejo s povečanim izločanjem hormona eritropoetina – ta pa pospeši tvorbo rdečih krvničk – nosilk molekul O₂ po krvi. Celoten proces privajanja telesa na višino imenujemo aklimatizacija in poleg že opisanih sprememb v telesu vključuje še povečano število kapilar v skeletnih mišicah, dvig števila mitohondrijev in količine mioglobina, blago povečanje (hipertrofija) desnega srčnega preddvora  …  Nekoliko se poviša tudi tvorba hormona PYY – ta iz prebavnega trakta sporoča, da smo siti. Za pretirano izgubo kilogramov se vseeno ni treba bati - baje je Perujska hrana odlična, ljudje pa izjemno gostoljubni. :) Aklimatizacija traja nekaj dni do nekaj tednov – odvisno od posameznika.

Ob hitrem dvigu na velike nadmorske višine se velikokrat pojavi  akutna višinska bolezen. Zanimivo je dejstvo, da dobra fizična kondicija ne vpliva na pojavnost akutne višinske bolezni, izboljša pa toleranco za prenašanje napora. O svoji izkušnji višinske bolezni so nam že pripovedovali Perujski prostovoljci iz prejšnjih let. Esto también es la parte de la misión – tudi to je del misijona. :) Najpogosteje se pojavijo glavobol, utrujenost, splošna slabost, gastrointestinalne motnje, težave s spanjem in vrtoglavica. Pravijo, da hitro mine, in da smo varne v rokah domačinov. :)

Tale čaj smo skuhale na pripravljalnem vikendu.
Kakšnega pa nam bodo v primeru težav skuhali v Peruju? :)

Uh, kar zanimive spremembe nas čakajo v prvih dneh sredi Andov! Kljub vsemu dogajanju v telesu pa mislim, da bodo največje spremembe v nas tiste bolj globoke, ki se jih ne da opaziti s stetoskopom ali jih preučiti v mililitru krvi. Teh ne bo povzročila velika nadmorska višina, ampak življenje samo, ki se tam vrti drugače. Vse to vrtenje me popelje nazaj na začetek, k naslovni pesmi. Kako jo prepeva Kreslin vemo vsi – jaz pa bom tole razmišljanje v prošnji, da med vsem burnim dogajanjem »tam zgoraj« ne bomo same, sklenila takole:

Skrij nas v svojo dlan – svojo mehko dlan, svojo toplo dlan.

Da se nam krila ne stopijo od strahu. 

Da se ne bomo bali leteti na njih, čeprav so le papir. 

Da bomo zaupali Vate tudi, kadar se z višine ne vidi vse. 

Vzemi nas na svojo stran,

Gospod.