Uzivamo...

V Peruju smo se ze cisto udomacile. Hrana, ljudje, obicaji...vse nam postaja domace in del vsakdana. Navadile smo se tudi na visino in mraz, sploh ne potrebujemo vec pecke ob vecerih in dveh dek ponoci..grejejo nas aktivno preziveti dnevi in vecerno smejanje do onemoglosti.

Sama sem kmalu premagala obcutek nemoci. Ne vidim vec toliko krivic; vidim srecne otroke, navdusene nad vsakim bansom, igro, delavnico, navdusene samo nad tem, da jim das nekaj svojega casa in kaksen smehljaj. Ko te vidijo, planijo nate, od vsakega vedno dobis poljubcek..velicasten sprejem, ki me vedno malce gani in razveseli. Vidim ljudi, ki so zadovoljni, pa ceprav z malimi stvarmi. To se vidi tudi v plesu, ki ga plesejo na Santiagu. Ples je preprost, ves cas enak, prav tako glasba. Za nas dolgocasno, neizvirno, za njih visek zabave. Nihce tu nima ne vem kako visokih ciljev, jih pac niti ne mora imeti. Jimmy, umetnik, ki smo ga spoznale, je povedal, da je njegov edini cilj v zivljenju ta, da porise zid pred cerkvijo v Pucaraju, nato pa lahko srecen umre. Ljudje tu so zadovoljni s taksnim zivljenjem, s pogoji, ki so jim dani.
Tu zivljenje tece pocasi, za vse si tu vzamejo ogromno casa. Zadnjic smo pri nasi cusinari mami Esperanzi jedle kosilo dve debeli uri. Ogromno pogovorov z ljudmi. Na zacetku me je to malce motilo, zdaj vedno raje kramljam z njimi (tudi spanscina mi skoraj ne dela vec tezav pri sporazumevanju).

Rada prezivljam cas s Perujci, se posebej pa z naso katehetsko druzino in njihovimi otroci. Skoraj ves nas prosti cas prezivljamo z njimi. V soboto smo jih povabili na slovensko kosilo, v nedeljo smo sli skupaj na piknik ob reko, kjer smo se pomerili tudi v odbojki in polivanju z vodo, vceraj smo sli v Huancayo na trznico, kjer smo se zelo zabavale ob tem, kaj vse tam ponujajo, danes smo igrali kosarko in ze nacrtujemo nogometni turnir. Rada prezivljam cas z njimi, predvsem zato, ker nic ne komplicirajo in se nikdar ne kregajo. Ker so preprosti in so te vedno veseli.

Zopet prihajajo bolj delavni dnevi. Danes smo ze zacele z Caso de los suenos v Sapallangi, jutri gremo s tamkajsnjimi otroci na izlet. Kmalu obvescamo kako je uspela. Jutri bo zopet naporen dan, ura v Peruju ze 23.30 (tako pozno se nikoli odkar smo tu nismo sle spat!), zato se poslavljam se z nekaj utrinki zadnjih dni (bolj uzivaskih).

Prisle do kriza!!! (komaj, komaj, a ponosno...razgled pa VELICASTEN)

 

Gringiceeee, puedemos tomar foto con ustedes!!? (smo pac atrakcija)

Na pikniku (jedli smo okusne truche-ribe, podobne nasim postrvem)

Nova obzorja

V zadnjih treh tednih sem precej razsirila svoja obzorja na stevilnih podrocjih - v posebno veselje pa mi je odkrivanje povsem novega sveta sadja! Da se vam pocedijo sline, zasvetijo oci in vas zasrbijo podplati, da jo mahnete v tropske kraje, bom delcek tega socnega in pisanega sveta delila z vami. :)

Pajek!
No, vsj tako smo ga poimenovale me, pravo ime zveni zelo podobno. Velikanskemu fizolu podobna zadeva si s pajkom deli vec kot le ime - izgleda kot ena od nozic te zivalice, prav tako pa je precej zahrbtna za uzivanje - v sebi skriva stevilne koscice, ki jih je treba previdno izlociti. 

Cherimoya!

Slastna, sladka in socna. Mljask!










Granatno jabolko.!

Vecini ze poznan sadez, ki pa z 'nasim' jabolkom nima prav veliko skupnega. Ob prvem obisku trznice smo ga dobile za pokusino in poleg njegove skastne plati ob prvem pranju oblek spoznale se nekiloko bolj nadlezno lastnost - soka granatnega jabolka se namrec ne da spraviti iz oblek. Dopuscamo tudi moznost, da nase pralne tehnike tu niso dovolj ucinkovite - milo in skaf namrec nista kos vsemu ...




Papaya!

In s. Andreja, seveda :) Me smo si ta ogromni sadez privoscile v obliki soka. Na oko bi ta sadez umestila nekam med buco in melono. 

Nas dobri znanec kokos!

Na trznici se najprej lahko odzejas z njegovim sokom, potem pa ti ga se prijazno rezrezejo, da ga lahko pohrustas za malico. Zraven dodas se mandelj in ze imas Rafaello! :)

Pepino!

Prijeten na pogled, z osvezilnim okusom in brez pesk - vec kot dobrodosel dodatek vsem jutranjim smoothijem.

Maracuya!

Same se lotijo le pogumni - po okusu je najblizje limoni, zato se za podrobne degustacijo v vecjih kolicnah nise odlocila - je pa izvrstna v kombinaciji z vodo. Limonada - maracuyada!



 

Granadia!

Zasluzi najvecjo sliko, sj je moj absolutni favorit med sadezi! (Tudi) Moja prva asociacija je bila - zabji mrest!, ampak okus me je tako presunil, da ze skoraj razmisljam, da bi se lotila Ode Granadiji, ki bi se zacela nekako takole:

Ceprav kot zabji mrest se zdis,
v ustih nezno se stopis,
se peske tvoje dobre so,
ko med zobmi zahrustajo ...

Palta ali po domace avokado!

Dobro zrel in kremast je uspesno nadomestil maslo pri zajtrkih. Ravno zaradi tega imamo vcasih slabo vest, ce ga jemo 'na zlico' ...

Platanos - banane!

Ce prides na trznico in zahtevas banane, te vedno zivahne prodajalke mirno gledajo v pricakovanju, da poves katere vrste banano si vendar zelis. Na sliki je 'rdeca' isla, 'nasa' se imenuje seda, obstajajo pa tudi majcene, velike za kuhanje ... Vec jih bomo imele priloznost spoznati v Selvi - dzungli.

Mango!

Socni in sladki mango se zjutraj tako pogosto znajde na nasi mizi, da se je v povezavi z njegovim uzivanjem razvil ze cel obred - razrezemo ga na tri dele, Valentina ga obicajno zreze med kosmice, Meta obvezno obere veliko pesko v sredini, jaz pa se svoje tretjine lotim kar z zlicko.

Kot zadnjo danes predstavljam lukumo!

Mokast, oranzen sadez v sebi skriva koscico (no ja, ce imas sreco, sicer pa koscice - s stevilom le teh pogosto preseneti), ki bi jo se izurjeno oko zlahka zamenjalo za kostanj. Same se lotimo redko, je pa izjemno okusna v kombinaciji z mlekom - smoothie sadez. O koscicah med domacimi krozi govorica, da se z nimi ni z igrati, saj ob dotiku pusti modrice ... Osebno z njimi niti ne ravnam z vecjo previdnostjo, saj se na nas, gringah (=belkah) modrice niso pojavile, na temnih Perujcih pa se jih tako in tako ne opazi :)



Na koncu dodajam se utrinek iz trznice. Na njej seveda najdemo tudi jabolka in hruske, a me smo se ze s prvim pogledom prepricale, da je svet (sadja) tu pisan in raznolik!

Odlomki poglavja Peru

Zadnji cas, da se oglasim se jaz; imam tako pridne sopotnice, da si je tezko izboriti vecer za pisanje bloga;).

Na perujske razmere smo se ze dobro privadile, danes nas med igranjem kosarke skoraj ni vec izdajalo razbijajoce srce in neustavljivo sopihanje, tudi vsi pucarajski klanci postajajo krajsi in manj strmi. Ne le na visino, privadile smo se tudi na mraz zgodaj zjutraj in po sesti uri zvecer, ko ze pade mrak, privadile na kastellanscino (in na nenehno sprasevanje: Como? - Kako?), privadile na hiso in na sloves "madresit" (ursulink), na vas, vascane in vaske pse, na glasbo santiaga, ki mu zadnje dni ne moras uiti, na nova ozvezdja tu na juzni polobli in druga na drugo, z vsemi muhami in blohami. Na hrano se nismo le privadile, temvec smo se, po besedah nase kuharice mamite Esperanze, kar zasvojile.

Nekaj odlomkov iz knjige Nasveti za zivljenje, poglavje Peru.

*Ne obsojaj. Opazuj, vkljuci vse cute. Spoznaj ozadje. A se vseeno ne obsojaj.

*Obstaja vec vrst inteligenc; razumna, ki je cenjena pri nas, je le ena od mnogih, ki pa nam drugje po svetu pride manj prav. Custvena in cutna, ki jo ljudje tu v Peruju nevede pridno gojijo in prenasajo iz roda v rod, je pri nas potisnjena nekam v ozadje.
(Perujec te ob vsakem pozdravu poljubi na lice in objame; takoj zacuti, v kaksnem odnosu je s tabo, kako se pocutis, in takoj ugane dvom gringice "naj ga pozdravim po perujsko ali slovensko".)

*Spostuj vsak kroznik hrane.
(Nisem se dozivela, da bi Perujec pustil ostanke hrane, razen skrbno obglodane kosti, na krozniku. Ko se gre v restavracijo, se visek hrane shrani v plasticne vrecke in se poje kasneje. Aja, in ce ne zelis vec, reci "No, gracias.", samo "Gracias" pomeni "Zelim si se vec".)

*Locuj odpadke.
(Tukaj jih ne. In odpadkov ni malo, ne samo na odlegalisu in v kosih, tudi na ulicah in trgih. Ekologija se zdi evropska kaprica.)

*Bodi hvalezen za socialno drzavo.
(Ko student, ki je isto star kot ti, ki studira na javni soli in ze nakaj let pridno dela pri svojem sosedu v trgovini, ne more niti sanjati o potovanju na eno od perujskih znamenitosti, kaj sele v sosednjo drzavo ali na drugo celino, ker si komaj pokrije stroske studija, se zamislis, kaj nam da nasa drzava s placanim solstvom, prehrano in dodatnimi stipendijami ... O zdravstvu raje kdaj drugic.)

*V skupini zmores vec, kot je vsota moci vseh posameznikov.
(Dva tedna delavnic dopoldan in popoldan? Sama nikoli ne bi zmogla narediti ene petine vsega.)

*Sprejmi kar dobis, ne kompliciraj, zaupaj.
(Zelis pripraviti tipicne slovenske sirove struklje. V Peruju ne poznajo skute, le nekaj podobnega z veliko soli. Kupis, se zahvalis za to, kar sploh si dobil, in ze si oblizujes prste ob perujsko-slovenskih slanih strukljih.)

*Pozdravljaj, ne boj se navezovati novih stikov, ne hiti mimo v svojih mislih in problemih.
(Na kombiju spoznas prijetne zenice, ki te ze vabijo k sebi domov, da poskusis njihovo "pacamanko"; pred hiso spoznas sosedo, ki ti posodi denar, ko ti taxist zaracuna dvojno ceno za belce (gringote); priletno sovascanko, ki se zeli uciti, mimogrede naucis osnovnih slovenskih besed ...)

*Nekatera hrana je okusnejsa, ce se jo je z rokami.
(Trditev se nima znanstvenih dokazov (nas naravoslovk;), a priznavamo, da se opazile nismo, da ribo, krompir in solato prosto jemo z bolj ali manj cistimi dlanmi, ker nam je vilica (ki jo tujcem sicer vljudno ponudijo) v napoto. Najbolj okusno pride za konec - oblizniti prste.)


Vtisov ni konca, vsak dan preseneca, poglavje se polni, me pa z veseljem ugotavljamo, da ga je se veliko pred nami.
 Cas bo, da zapustimo mali internet lokal in dovolimo Miguelu, da zapre. Kdaj bomo danes zaspali, narekujejo vneti bobnarji, saksofonisti, harfist in violinist, ki se vedno pridno drzijo vzdusje perujskega praznika santiaga na visku.


(Pozdrave vsem v Slovenijo vsem, katerim se ne pridno oglasam:)

Po stopinjah Inkov

V dneh nacionalnih praznikov, ko se po nasi vasi samo plese in plese v ritmih santiaga se nas pet posveca hribolazenju, branju inkovske zgodovine, pa razne druge literature, kuhanju in planianju za naprej.

Torta z animatorji

Hribolazenje na Sukljo

Ko misli poletijo ...

in se nasmehnes soncu! 

In se prepustis vetru z odprtimi rokami!

Sicer pa se tukaj kar napraj le plese. Na glavnem pukarajskem trgu kar trije orkestri in okoli njih dame v pisanih krilih, gospodje, mladina in nepregledne kolicine piva.

Plesati. Cemu? Kar naprej iste drobne korake, tradicionalne ritme in (za nas) kar malo enolicne gibe ... ? Glasba z enimi in isti motivi brez konca in kraja, boben, saksofon in violina, ljudje pa od dopoldneva do pozne noci plesejo in se vrtijo ... Nekateri plesi naj bi bili ohranjeni za prenasanje kolektivnega spomina. Poseben kostum za Spanca, bogatega konkvistadorja, ki pa mu ljudstvo ne pritegne ... Nato se ples domacina, ki plese bolje in se mu pridruzi mnozica ...

Skozi literaturo me najbolj ganejo popisi indijancev o obdobju spanske osvojitve. Kot naj bi napovedovale prerokbe: smrt, iznicenje bogov. Izgubili so moc. Konec civilizacije. Najvecji, bog sonca, ostane v hipu zvezanih rok ... prisel je nov, pravi bog, ki pa za njih ne zna govoriti. Athauallpa vrze Sveto pismo po tleh. In beli bogovi z ladje kmalu pokazejo svoj pozresni in barbarski obraz. Staro in mogocno sonce pa se vedno z bozanskimi zarki greje naso vodo v satelitu in nase jutranjo- mrzle kosti.

In danes ... se v hisi sester ursulink pet gringic spet malo trudi, da bi ta novi bog spregovoril tudi za domacine. Zdi se, da so sestre pred nami utrle mnoge poti do resnicnejse vere in jih niso ustavljale niti oddaljene vasi in andski grebeni ... Smesno je, nikjer velikih zgradb in mnozicnih spreobrnenj, samo vsakdanji cudezi in morda nekaj nedolocljivega v ljudeh. Tako izgleda delo, ne mores reci, da bi kdaj lahko bilo koncano.

Del vsega pa je tudi ples, ki smo se mu pridruzile zadnjic. Ples kot trans, kot moznost odmika, pobega enolicnemu delu, skrbem ... Ples kot gibanje, kot zivljenje, ki je iz trenutka v trenutek nova stvaritev. Ah, punce, gremo vendar spet zaplesat na trg!

Novo zivljenje

Vseh pet nas je zazivelo. Tako, da uzivamo trenutke, da cenimo tisti cas, ko posedis ob mizi po kosilu in le skromno ponavljas "Que rico!",  tako, da pocasi obnavljamo sebe in gradimo mostove zaupanja z domacini.

Instrumenti kar naprej zvenijo po nasi hisi ...

 Zaziveti je zame pomenilo koncno odkriti, kako veliko imam, pa niti ne opazim, niti ne morem reci, da to cenim. Por ejemplo, tisoc stvari, ki so za nas nekaj obicajnega, tukajsnje razmere pa jih omogocajo le redkim izbrancem. Kitare, violine, (kaj sele pouk iz tega instrumenta!), flavte, ure plesa, moznost potovanj, moznost najdrznejsih sanj ... so tu pospremljene z vzdihi in hrepenenjem. Vcasih se zdrznem v drobnem trenutku ... mar imam v oceh teh ljudi ciso vse ...?



In vendar ... ne. Imeti morajo veliko drugacnih dobrin, ki jih v nasem zadihanem svetu ni bilo casa razviti, oni pa so jih razvijali ob stiku s polji in skupnostjo. Njihova spontanost in vsakdanje veselje sta gotovo navdihnila mnoge bele zaslepnjence, ki so prisli sem, misleci, da imajo v obilju le oni.


Ni lepsega kot igra z otroki. Cenijo ze to, da prides, jih poslusas, se jim nasmehnes. Potem izvlecem iz zepa tanko volno in nekaj perlic in njihove oci zazarijo in srecni, presrecni si izdelajo pulsero (zapestnico) z od dela, sonca in mraza hrapavimi rocicami. Ne potrebujejuo veliko, najboljsa, najbolj strastna, najbolj kricava igra se razvije v trenutku!





Slovenski clovek bi ob opazovanju tukajsnjega zivljenja hitro zacel s tisoc in enim varcevalnim predlogom, izracunom, izboljsavo, ekonomsko resitvijo ... "tu in tu bi se dalo zategniti pas... potem bi si lahko kupili pralni stroj in potem ogrevanje in ce bi shranjevali racune, itd. itd., bi lahklo celo potovali! Kaj torej se cakate? Zakaj tako mirno sedite okoli mize in se smehljate?"

Zato, ker se tu ne razmislja natanko tako. Ljudje zivijo nekako bolj tradicionalno, zadovoljno, spravljeno z ritmom zemlje in sonca. Morda nimajo za stvari, ki se nam zdijo predpogoj za sreco, a oni raje zivijo brezskrbnejse, pa ceprav skromno.

Morda pa se mi tako le zdi. Vsak dan je le korak na poti odkrivanja. Drugih in sebe. Zadnjic sem imela delavnico o vrednotah. Katera je najpomembnejsa? Evropejci verjetno ne bi mogli mimo svobode, uspeha, zadovoljstva ... tu so se med najstniki kar naprej vrstili odgovori solidaridad, respeto, amor, fe ... (solidarnost, spostovanje, ljubezen, vera ...). Vera je povsod, je del diha, del giba, del okrasitve trgovin, taksijev, sol. Od nje niso umaknjeni niti mestni psi, prasicki, krave in oslicki, ki se pasejo ob cestah, na poljih in so druzba tako vasem kot mestu.

Z Jernejo vcasih obupujeva nad plasnimi odzivi ucencev ... sem pa tja pa naju tudi izmucijo do mrtvega. Skozi celotno osnovno solo imajo za eno leto enega profesorja. In ucitelji so (tako kot pri nas =) vseh sort, le da se v gorskih vasicah lahko kadarkoli odlocijo za dopust in sole takrat kratko malo ni! 

Na koncu pa se nas pet. Ravno prav za v avto, s katerim smo se zadnjic zvecer odpeljaje k zvezdam. Duh gore je spravljivo sprejel pet vdiralk in z vso mogocnostjo dahnil hladen veter, odgrnil bliznje zvezde in skozi sumenje zita zapel: to pomeni zaziveti!

Okusi Slovenije

Zivijo!

Sedajle se je koncno malo umirilo in imam malenkost casa za na mail, ceprav sem povsem utrujena. Vceraj in danes smo imeli polno dela s pripravo slovenskih jedi za goste. Vceraj zvecer smo se s slavnostno vecerjo poslovile od Lorene in druzine, ki odhaja v Limo, danes smo s pico za kosilo uresnicile veliko zeljo nasi kuharici mami Esperanzi in druzini, ob treh pa smo imele slovensko popoldne za okoli 40 birmancev. Struklji, pica, cezana, kremsnite, puding, ogromno sendvickov za birmance ... Skute in drobtin sploh nismo mogle najti! Stepanje smetane pa je potekalo tako, da sva si z Evo podajali plastenko Inca cole, polno smetane, in se je cez kake pol ure koncno stepla :). Zaradi male plinske pecice pa je peka pic potekale v dveh korakih: najprej smo delno spekle testo na obeh straneh in zatem se popekle vse skupaj z nadevom. 
Popoldne je bilo uspesnica: birmanci ze skoraj govorijo slovensko, znajo kar nekaj nasih iger, napisali so tudi odgovore na pisma polhograjskih birmancev, tisti manj sramezljivi pa ze znajo plesati polko in valcek. 
Ostanke hrane pa so nam pomagali "pospraviti" birmamski kateheti, ki so nas naucili nekaj njihovih bansov in plesov, ki hitro pridejo v noge in usesa.
Cansadas, pero feliz!
P. S.: Priznati moramo, da smo ob okusih slovenske hrane in zvokih domace glasbe zacutile malo melanholije po Sloveniji ...

Izdelava strukljev na nasem vrticku (Inca cola = valjar), v ozadju satelit NASE.

Stepanje smetane :)

Druzinsko kosilo - pica!

Polhograjski birmanci bodo dobili odgovore na pisma ...

Birmanci v nasi hiski tik pred degustacijo :)

Pota "medicink"

Valentina, Eva in jaz se ob dopoldnevih odpravljamo na delo z Loreno, domacinko, ki je vse svoje zivljenje posvetila prostovoljnemu delu z otroki s posebnimi potrebami, ki so tu dostikrat zanemarjani. Obiskujemo jih po domovih v Huancayu in Pucaraju ter jim posvetimo kako urico. Pogled na te otroke je tu popolnoma drugacen kot v Sloveniji. Zanje ne dobivajo nobene financne podpore, zato jih je vecina ves cas doma brez pozornosti, zanemarjena. Imeti kakorkoli nenormalnega otroka je za tukajsnje druzine stigma, dojemajo jih kot nekaksno kazen, utelesenje hudega duha. Zato smo tudi toliko bolj vesele, da nas vecina druzin sprejme medse, za kar se moramo zahvaliti Loreni, saj nam, samim "gringicam", zagotovo ne bi odprli vrat.
So pa obiski revnih domov tudi precej sokantni. Vedno me preseneti mraz znotraj golih sten kljub soncu zunaj. In pa tanke, umazane oblekice otrok. Materialna revscina pa je povezana tudi z zadovoljstvom z malim in z veseljem, ki ga prinesemo.

Vceraj pa smo se namesto po domovih odpravile najprej v posebno solo, kjer smo sprva pol ure cakale, da so nam odprli vrata, zatem pa smo lahko vsaka v svoji skupini pomagale pri hranjenju in igranju z otroki z Downovim sindromom, cerebralno paralizo, avtizmom ... Kljub temu, da so druzine teh otrok materialno kar podkrepljene, so razlike med to solo in CUDV Draga v Slo., ki smo ga obiskale pred odhodom sem, ocitne. Specialistov, kot so fizioterapevti, tu skoraj ne vidijo. Na pomoc pri hranjenju otrok v vecini prihajajo kar mame.

Deklica Gabriela s cerebralno paralizo, ki je pridno lovila moje bolj ali manj uspesne poskuse ciljanja ust z zlicko.
Bila je pravo olajsanje, saj pri njej, ki tudi sicer ne govori, spanscina ni bila ovira. :)

Se isto dopoldne smo obiskale se drzavno bolnico v Huancayu, ki me tudi ni pustila ravno ravnodusne. Zdelo se je, da tam ne poznajo razkuzila. Ob vseh vhodih so policaji z namenom, da bolniki ne zbezijo iz bolnice preden bi placali zdravljenje, ki res ni poceni. Za vecino ljudi nizjega sloja je edino zdravstveno zavarovanje krava ali pujs.

Pediatricni oddelek je bil dosti prazen, kar je logicno glede na ceno vsakega dne, prezivetega v bolnici.

Deklica, ki ji je papagaj kljub hudim bolecinam uspel izvabiti nasmeh.

Vsako dopoldne nam prinese morje vtisov in izkusenj, ki mi dajo misliti in me naredijo se bolj hvalezne za zdravje, razmere v Sloveniji, druzino ... Hvala ti, Gospod! :)

Priznana ljubljanska zbircna metka, ugledna uporabnica pralnega in pomivalnega stroja, obozevalka vseh gospodinjskih storitev svoje mame, itd. se srecuje z realnostjo 80% sveta. 

Ne morem verjeti. Roke pomakam v mlacno mehurckasto vodo, ki smo jo pogrele v razpokanem cajniku. V lavorju se nekaj prasnih hlac, majic in stalnih puloverjev. Koncno prisiljena, da se dodobra naucim pomivanja na roke. Potem kuhamo- malo improvizacije s posodami in sestavinami, a kot po cudezu hrana vedno tekne! Razlicno sadje in carobna zita so mi koncno dokazala, da izgled o hrani ne pove veliko. Najboljsi trening pa so kosila pri mami Esperansi s strogim protokolom brez zavracanja in samo z nasmeskom. Juhe, corbe, omake vseh barv, celo pikantne mesanice ... korajza velja! Na koncu pa mi kar zmanjka na krozniku in sploh se ne morem spomniti, od kdaj JAZ jem VSE!?!

Za pomivanje posode spet segrejemo nekaj vode, namocimo v lavorje, prelivamo s hladno vodo, vmes pa seveda toliko klepetamo in pojemo, da pralni stroj takega koncnega zadovoljstva vendarle nima med programi.

Zunanji vrtek je kot nalasc za vrtnarjenje, vendar srp ni dovolj nabrusen, tako da poleg mojega grabljenja poteka uzivanje vrtka le z obesanjem opranega perila, jutranje telovadbe in v udobnem lezecem polozaju pod opoldanskim soncem.

Slavni cajnik

Ah, koliko imajo te Perujci! Gore, s popolno tisino, ki precisti vso notranjost, pa zvezde, se bolj svetle kot pri nas ... pa skupnost ... povezane druzine, znanci, celo trgovci enakega materiala se postavijo na iste ulice in si svetujejo med sabo, da potem hodis po dolgi ulici trgovin z lucmi ... Opazam, da tukajsnje zivljenje ne dopusca individualizma. Povsod se pozdravlja, kar naprej slisim: "Buenos dias, senorita!" in potem se obracam in pomaham in se spet spomnim, da smo tukaj tako zelo vidni. Ta bela koza, svetli lasje ... Razmisljam, ce ni to smesno. Samo odtenek na kozi, laseh, druga barva oci ... pod kozo pa smo vsi krvavi. A tukaj se zdi, da koza zaznamuje, da koza enormno odloca ...  Pravijo, da so veseli misijonarjev, da zelijo izmenjati kulturne navade ... Obcudovanje, veselje ... to dobimo, to delimo. Koncno med ljudmi enake velikosti, se ze pocutim precej domace in prijetno.

Pogled z nase hise

Tako. Cas za sprehod do nase hise mimo tolpe pukarajskih psov, za scetkanje zob pod zvezdami, za povezovanje z vsemi, ki jih nosim s seboj po svetu, v vesoljni mrezi sanj.

Huancayo, domingo, 20. 7. 2014, 14:08

Hola!
Najprej, pisemo iz majhnega internetnega lokala v bliznjem mestu Huancayo, kjer smo si za en sol kupile pol ure dostopa do interneta. V nasi vasici Pucara pa prihaja do tezav s povezavo, saj se je med sprejemnikoma razraslo drevo in zadnje case tezko lovi.

Sicer pa se privajamo na tukajsnje perujsko vzdusje. Nekaj utrinkov:

Delo v solah, kjer pripravljamo delavnice, kateheze ...

Je zabavno, raznoliko, presenecene smo nad plasnostjo ucencev, po drugi strani pa nad njihovo pridnostjo, zanimanjem za vse nase navade, kulturne razlike ...

 Po mestih in vaseh vozijo taksni taxiji, z vozniki vseh starosti.

 Izvedba birmanskih skupin v Pucaraju. Mladim smo predstavile sebe in misijon v splosnem, ter tudi njih spodbudile k delovanju v svoji okolici. Vsak je lahko misijonar.

Zivljenje tukaj nas spreminja, navajamo se na skromno, v kraju sicer nadpovprecno urejeno, domovanje. Navajamo se na zivljenje druga z drugo in na aktivno prezivljanje casa tudi nad 3000 metri n. v.

Delo se pricenja

Tako. Nasi dnevi so precej delavni.
Po pestrem zajtrku se "doctoras" odpeljejo po hisah, medve z Jernejo pa skociva v Andrejin Suzuki Jimmy in po makadamski cesti naravnost v raj. Hiske, razmetane po okoliskih gricih, ovce, prasicki, psi in kmetje- vsem je dovoljeno ziveti v sozitju in miru ... Obiscemo nekaj osnovnih in srednjih sol. Razredi so zdruzeni, na soli je od trideset do petdeset otrok.

Ena slika z vrstnicami

Na dvoriscu pred solo v Marcavaille se pasejo krave. Otroci se igrajo zunaj... toplega opoldanskega sonca v teh mrzlih krajih noce zamuditi nihce ... Z ravnatelji se dogovarjamo za ponovne obiske, ko se bomo se bolj predstavile otrokom in pripravile katehezo, delavnico anglescine ...

Ljudje so res nekaj posebnega. Hkrati bolj zadrzani, po drugi strani odprti in prijazni ... jih kar ne morem prebrati! Vsak vecer nas obisce kaksen drug vascan in potem lahko ure klepetamo (s. Andreja prevaja in zabava omizje :) ). Hitenja ne poznajo, moras se samo prepustiti, klepatati, odkrivati ...

Verjetno mi ni treba poudarjati, kako polne smo vprasanj in tako ure in ure primerjamo nase kulture in navade.

Zvecer nas stisne mrzloba (novotvorjenka: zlobni mraz) in pomaga samo se masaza nog, topla spalka in malo hihitanja ob spominjanju dozivetega dneva in na novo spoznanih ljudi.

Ljubki perujski otroci ze pri treh letih delajo naloge in opravljajo izpite!

Prvi delovni dan ...

... je za nami! Dobile smo obcutek, v kaksen duhu bosta minevala naslednja dva tedna in nesteto idej, kaj bi se lahko pocele. Zjutraj smo se nabasale v ursulinski avto in se med divjim perujskim prometom - Sv. Kristof, prosi za nas! - prebile do centra Huancaya. Prvi postanek je bil trznica s sadjem - kjer smo 'se spustile z vajeti' in trznico zapustile z nabasanimi vreckami in dobrih 100 solov lazje (!!! - nihce ne zapravi toliko za sadje :) ). Kasneje smo kar s sadjem nazdravile izjemnim dosezkom nasih maturantk  - studentke mucho ponosne na naso Meto in Ursulo!

Salud!

Nato smo se locile - medicinsko naravnan del ekipe je z Loreno odsel na obiske otrok s posebnimi potrebami, Jerneja in Ursula pa sta z Andrejo odsli po nakupih. Med drugim jih je pricakala prazna guma na avtu, ki so jo s pomocjo taksista uspesno zamenjale, mala malica :)

Meta, Valentina in jaz smo z Loreno odkrivale izzive naloge, ki smo si jo zadale. Natlacile smo se v malega Volkswagna in se podale med ulice. Ceprav nam ni bilo jasno, kako je Lorena med ulicami, ki so nam, Slovenkam, izgledale identicno, nasla pravo hiso, se je kmalu pojavil drug problem - druzine se pogosto selijo, zato smo kar nekajkrat ostale pred zaprtimi vrati. Koncno smo imele priloznost spoznati stiriletnega Downovcka, ki je pred nami sprva pobegnil pod mizo, nato pa se je koncno opogumil in se ob koncu ure ze navduseno igral s papigo in gatitom - muckom.

S tipicnim avtobusom smo se nato odpeljale nazaj v Pucara -  se dobro, da tu ne poznajo avtobusnih postaj in te avtobus pobere kjerkoli ob poti.

Pucara, Pucara Pucara! Na avtobusih je vedno glasno in zanimivo :)

Na kosilo smo se odpravile k mami Esperanzi, ki odlicno kuha, vsak obrok pa popestri s svojimi navihanimi komentarji in zgodbami - hvala mamita!

Ena od specialitet mame Esperanze!

Popoldne smo se prvic odpravile v bibliotheko - opravljati domace naloge v spanscini skupaj z otroki je bil pravi izziv, nakoliko lazje se je z otroki spustiti v igre - barvice, kdo se boji crnega moza in podobno - a se je kmalu izkazalo, da tudi to ni mala malica - lahko potrdimo, da se na taki visini precej hitreje zadihas. Pucarajskim otrokom se to zdi precej zabavno :)


Cas tu tece hitreje in ze me podijo z racunalnika - solo una hora, señorita! - in zakljucila bom s sliko, ki bolj ali manj povzema nase razpolozenje tu sredi Andov ...

¡Adiós!

Po dolgotrajni voznji, ki smo jo baje zelo herojsko prenesle, smo koncno prispele v Pucara, nad 3000 metrov nadmorske visine. Sprejem je bil kot v sanjah. Pred hiso, v kateri bomo zivele naslednji mesec, so nas pricakali kateheti in animatorji ter njihovi otroci. V hisi pa napis Bienvenidas in topla juhica z rezanci, taksna kot doma ter caj..dobro sta nam dela. Clovek kar pozabi na utrujenost. Sledilo je spoznavanje ter nato koncert talentiranih perujskih mladenicev, ki so nas ocarali s cudovito glasbo. Za rezat zile, kot bi rekla sestra Andreja. Kljub utrujenosti smo jim ocarano prisluhnile in celo malce zaplesale.

Danasnji dan je bil zame zelo naporen. Nisem se se povsem privadila na tukajsnje zivljenje in mislim, da bom potrebovala se kar nekaj casa. Taksne revscine nisem pricakovala. Videti vso to revscino je popolnoma drugace kot le poslusati o njej. Pachacutec me je pretresel, vendar sem danes v vasici Pucara se veliko bolj sokirana, ceprav zivimo v tako imenovanem srednjem sloju. Danes smo se namrec srecale tudi z zgodbami ljudi. Z Loreno smo obiskale dva otroka s posebnimi potrebami. Poslusati Lorenino pripoved o tem, kako slabo je poskrbljeno za te otroke, kako zapusceni, zanemarjeni ter zasramovani so in nato videti dva taksna nedolzna otroka...enega z epilepsijo in avtisticno motnjo, drugega s hidro cefalusom. Oba zivita v nemogocih razmerah, brez posebne oskrbe, prepuscena sama sebi.

Mocno upam, da se bom v cim krajsem casu utrdila in bom otrokom lahko po svojih moceh pomagala ter premagala zaceten obcutek nemoci.

Lima, vzpon na Ande proti Pucara

Dragi sledilci!
Puscamo vas na trnjih, objave zamujajo, sem pa tja kaksen od starsev se javi, da smo se zive ...

Resnica je, da se nam toliko dogaja, da komaj dohajamo. Dostop do interneta je mozen le v srediscu vasi, kjer se mladi Perujci drenjajo za racunalnike in meckajo med prsti drobiz za internet.

Pa lepo po vrsti. Lima. Pri sestrah smo ostale komaj dva dni. Skupaj s s. Andrejo smo obiskale enega najrevnesih predelov Lime, Pachacutec.Kaksna slika se sledi, trenutno vlada zmesnjava s polnilniskimi karticami. Sicer pa je nad celotno Limo od jutra do vecera prisotna debela megla, ucinek utesnjenosti pa se povecuje smog in mestni hrup. V mestu je promet vreden vstopnice za Gardaland. Pravil skoraj ni, samo: Rini, izsiljuj in ne vznemirjaj se. Taksijev je skoraj vec kot ostalih vozil, voznina skoraj ni omembe vredna. Vozijo tudi majhni, zibajoci avtobusi, katerih sprevodniki skacejo skozi vrata in privabljajo potnike. Na avtobus vstopajo lutkarji, ki sluzijo denar z majhno marioneto, pa ljudje, ki prosijo denar za operacijo svojega otroka, studentje, ki prosijo sredstev za studij ...

Pachacutec nas preseneti z borno zunanjostjo. Vendar se izkaze, da so nase predstave o revscini nekaj in realnost tega kraja drugo. Kljub hisam iz kartona in blata so ljudje lepo obleceni in srecnih obrazov. Pripravimo kratko katehezo za mlade, igramo kitare, pojemo. Zupnik nikakor ne more pokriti vseh potreb tega nenavadnega dela mesta, kjer se prebivalstvo kar siri po bliznjih gricih in pocasi dograjuje bivalisca s trajnejsimi materiali in vodo.

Odpravimo se v majhno restavracijo, skupaj z zupnikom in animatorji. Hrana je odlicna. Kurja juha, meso z blago feferonovo omako, riz, ki ne sme nikoli manjkati, testenine, pivo in rumenkasta sladka inka-kola ...

Popoldan z Jernejo prisostvujeva verouku. Otroci poslusajo z odprtimi ocmi in usesi, berejo biblijo, pojejo Mariji ... "Ti otroci so zame cudez," pove drobna ursulinka Viki, ki jih obisce vsak teden. Sestre razmisljajo, da bi se nekatere preselile v Pachacutec, vendar bi bilo kaj takega lahko zelo nevarno.

Kljub temu zivljenje v Pachacutecu zahteva daljsi cas, da ga spoznas. Takole, za eno popoldne, nam je bil prava skrivnost. Navzven mizerija, notri, v malih hisicah pa ljudje, ki se borijo, delajo, otroci, ki se igrajo na pesku in se smejijo. Po cestah pa brnijo drobni taksiji. Res moramo objaviti slike! Kmalu!

No, naslednjega jutra sledi pot proti Andom. Na avtobusni postaji smo ze pol ure prej, izkaze pa se, da bo bus odpeljal z uro zamude. Peru, nikoli ne ves. Stevardesa v visokih petah in oprijetem krilu postreze sendvice, kavo in mata caj. Sledi osem ur voznje. Zadaj je wc, za katerega si veckrat opozorjen, da je namenjen le mali potrebi:) Kljub poglobljenim studijam visinske bolezni nasih medicink, se nobene ne prime slabost in panika. Andreja me celo "nastima", da zaigram visinsko bolezen in naivni perujci ze zaskrbljeno vlecejo iz nahrbtnikov naravno zdravilo- snops!

Pot je dolga. Prepevamo, igramo na kato, perujsko flavto, kupimo si celo sladoled in tradicionalne kruhke. Vzpon je cudovit. Vsaka gora ima svojega duha, nas pouci sestra. Gore so rumene, oranzne, pod njimi naj bi bilo veliko zlata insrebra. Rudarska naselja, krave, lame ...

In potem prispemo v Huancayo. O tem pa ze v naslednji objavi.