Ostal bi v Sloveniji!

Na našem drugem skupnem vikendu smo gostile Perujca Daniela, ki že štiri leta prebiva v Sloveniji. Ker pa
smo bile takrat zaposlene s toliko drugimi rečmi, preprosto nisem našla časa, da bi ga bolje spoznala. Tako sem ga sklenila poklicati in ga povprašati o vsem, kar me je zanimalo. Takšna kakršna sem, pa sem s tem odlašala in na to skoraj že pozabila. Včeraj zvečer pa sem se, med »intenzivnim učenjem« spomnila svoje obljube in odtipkala številko. Na drugi strani slušalke sem pričakovala utrujen oz. rahlo zadržan glas, namesto tega, pa me je razveselil vesel, skoraj navdušen glas temperamentnega Daniela. Čutiti je bilo, da me je bil vesel.

Kako bi se predstavil v nekaj povedih?

Sem Daniel Gliserino Huaman Quispe. Doma sem iz malega mesta Acobamba. To mestece leži v regiji Huancavelica, ki se nahaja vzhodno od Lime v osrčju Andov na nadmorski višini približno 3600 metrov. Zdaj pa živim v Sloveniji, v Zrečah in delam kot krovec. Po poklicu sem drugače kuhar in pek. 
V prostem času pa se  rad ukvarjam z risbo.

Kako bi opisal svoje otroštvo? Iz kakšne družine prihajaš?

Otroštvo je bilo veselo in polno ustvarjalnosti, saj sem si sam izdeloval igrače. Moj avtomobilček je bil na primer narejen iz lesa, zemlje in pločevink. Igral sem se na njivi, v blatu. Po ves dan sem pasel živali daleč od doma.

Moja družina je zelo velika, imam 6 sester in 3 brate. Med seboj se dobro razumemo. Med seboj si pomagamo tako finančno kot tudi na druge načine, saj z nekaterimi življenje v Peruju ni ravno prizanesljivo. Vsi zelo dobro plešejo, le jaz nisem preveč dober plesalec. Vsi smo zelo verni, še posebej pa mama in oče.

Kdaj pa si odšel od doma? Je bilo težko zapustiti Ande in družino?

Od doma sem odšel, ko sem imel 8 let. Prvi razred sem še naredil v Acobambi. Takrat so me poslali v Limo, ker so bile ta boljše možnosti za šolanje. Bilo mi je zelo težko, saj sem prišel v čisto novo okolje. Že pot do tja je bila zelo naporna. Zelo sem pogrešal svoje starše, zato sem na začetku veliko jokal. Zelo težko sem se navadil živeti med tujimi ljudmi.

Kasneje si prišel v Ciudad de los niños. Kaj pravzaprav sploh je Ciudad de los niños?

Brat me je pripeljal v Ciudad de los niños, ko sem imel 8 let. Tam sem ostal do 23. leta. To je ustanova, ki jo vodijo bratje kapucini in je namenjena zaščiti in vzgoji fantov v starosti od 3 do 18 let. Fantje tam bivajo, se učijo in delajo ter obiskujejo šolo, ki stoji ob Ciudadu. Tisti, ki smo bili starejši od 12 let, smo pomagali pri različnih delih, npr. v pekarni, mizarski in mehanični delavnici, čevljarni, kuhinji, kmetiji… Jaz sem največ delal v pekarni. Vsako noč smo naredili več kot 2500 žemljic za zajtrk. Prav tako smo pekli različne vrste kruha in peciva.

Kakšno je bilo življenje v Ciudad de los niños?

Samo red in disciplina. Otroci, starejši od 12 let, so pomagali pri delu, otroci od 7 do 11 let so poleg 

domačih nalog pospravljali svoj paviljon, najmlajši pa so se pod vodstvom vzgojiteljic in varušk največ 

časa igrali in prepevali verske pesmi. Življenje v Ciudadu je bilo prežeto z vero in disciplino. Na splošno smo živeli skromno. Hrana je bila preprosta, spali smo v skupnih prostorih, ni bilo tople vode. Med nami pa so bili bratski odnosi. Veliko smo tudi molili.

Vstajali smo ob 5h zjutraj in pred zajtrkom čistili ali pa se učili. Nato smo šli v šolo, ki je bila zraven Ciudada. Oblečeni smo bili v uniforme in vedno smo hodili v ravni vrsti. Po šoli smo se vrnili v paviljone in vsi skupaj odšli na kosilo.Po kosilu smo se zopet učili ali pa igrali nogomet, nato pa smo odšli na delo, ki je trajalo od 15h do 17h. Pred večerno molitvijo, alabanzo, smo spet imeli nekaj časa za učenje. Po molitvi in večerji smo postorili še kaj v pavilijonu ali okolici in nato ob 21h odšli spat.

 Kako si potem prišel v Slovenijo? 

 Leta 2007 je v Ciudad prišla skupina mladih iz Slovenije, skupaj z bratom Vladom Kolenkom. Spoznali smo se in se spoprijateljili. Z njimi sem za nekaj dni odšel na potovanje po Peruju in imel sem se zelo lepo. Leta 2009 je br. Vlado s skupino obrtnikov, ki so popravljali streho na šoli v Ciudadu, ponovno prišel v Peru in me povabil, da bi prišel na obisk v Slovenijo. In tako sem junija 2009 prišel v Slovenijo za 3 mesece. Spoznal sem veliko ljudi in naneslo je, da so mi eni od njih ponudili delo in jaz sem to ponudbo sprejel. Šel sem domov urediti vizo, nato pa sem vrnil v Slovenijo. Na začetku mi je bilo malce težko, ker nisem znal jezika, a sem se tudi tega kmalu navadil.

Kaj pa ti je v Sloveniji najbolj všeč?

Vse je zeleno, lepo. Slovenija je mala država, ki ima zelo lepo naravo. Všeč so mi cerkvice, ljudje … Z nikomer še nisem imel slabih izkušenj.

V čem pa se Perujci razlikujejo od Slovencev? Obstajajo kakšne razlike?

Seveda so razlike. Življenje je precej drugačno iz vseh vidikov. Drugačne so socialne razmere, gospodarstvo, verovanje, navade, tradicija in kultura. V Peruju večina ljudi živi v velikih mestih, ki so zelo gosto poseljena. Na podeželju (predvsem v gorah in džungli) živi večina zelo preprosto. Marsikje nimajo elektrike, tekoče vode ali asfaltnih cest.

V Sloveniji je življenje veliko bolj hitro in stresno. Tam vse teče bolj počasi in umirjeno. Pomembni so jim odnosi in ne toliko materialne dobrine. Mislim, da se Perujci od vas razlikujemo tudi v odnosu do Boga, saj svojo vero veliko bolj kažemo na zunaj.

Ali kaj pogrešaš Peru?

Peruja niti ne pogrešam preveč. Rad pa bi šel večkrat na obisk. Do sedaj sem šel na obisk enkrat. Se pa redno slišim s svojo družino. Če bom imel možnost, bi rad ostal v Sloveniji!

Danielova umetnina
Vam je všeč?