Po stopinjah Inkov

V dneh nacionalnih praznikov, ko se po nasi vasi samo plese in plese v ritmih santiaga se nas pet posveca hribolazenju, branju inkovske zgodovine, pa razne druge literature, kuhanju in planianju za naprej.

Torta z animatorji

Hribolazenje na Sukljo

Ko misli poletijo ...

in se nasmehnes soncu! 

In se prepustis vetru z odprtimi rokami!

Sicer pa se tukaj kar napraj le plese. Na glavnem pukarajskem trgu kar trije orkestri in okoli njih dame v pisanih krilih, gospodje, mladina in nepregledne kolicine piva.

Plesati. Cemu? Kar naprej iste drobne korake, tradicionalne ritme in (za nas) kar malo enolicne gibe ... ? Glasba z enimi in isti motivi brez konca in kraja, boben, saksofon in violina, ljudje pa od dopoldneva do pozne noci plesejo in se vrtijo ... Nekateri plesi naj bi bili ohranjeni za prenasanje kolektivnega spomina. Poseben kostum za Spanca, bogatega konkvistadorja, ki pa mu ljudstvo ne pritegne ... Nato se ples domacina, ki plese bolje in se mu pridruzi mnozica ...

Skozi literaturo me najbolj ganejo popisi indijancev o obdobju spanske osvojitve. Kot naj bi napovedovale prerokbe: smrt, iznicenje bogov. Izgubili so moc. Konec civilizacije. Najvecji, bog sonca, ostane v hipu zvezanih rok ... prisel je nov, pravi bog, ki pa za njih ne zna govoriti. Athauallpa vrze Sveto pismo po tleh. In beli bogovi z ladje kmalu pokazejo svoj pozresni in barbarski obraz. Staro in mogocno sonce pa se vedno z bozanskimi zarki greje naso vodo v satelitu in nase jutranjo- mrzle kosti.

In danes ... se v hisi sester ursulink pet gringic spet malo trudi, da bi ta novi bog spregovoril tudi za domacine. Zdi se, da so sestre pred nami utrle mnoge poti do resnicnejse vere in jih niso ustavljale niti oddaljene vasi in andski grebeni ... Smesno je, nikjer velikih zgradb in mnozicnih spreobrnenj, samo vsakdanji cudezi in morda nekaj nedolocljivega v ljudeh. Tako izgleda delo, ne mores reci, da bi kdaj lahko bilo koncano.

Del vsega pa je tudi ples, ki smo se mu pridruzile zadnjic. Ples kot trans, kot moznost odmika, pobega enolicnemu delu, skrbem ... Ples kot gibanje, kot zivljenje, ki je iz trenutka v trenutek nova stvaritev. Ah, punce, gremo vendar spet zaplesat na trg!