Vseh pet nas je zazivelo. Tako, da uzivamo trenutke, da cenimo tisti cas, ko posedis ob mizi po kosilu in le skromno ponavljas "Que rico!", tako, da pocasi obnavljamo sebe in gradimo mostove zaupanja z domacini.
Zaziveti je zame pomenilo koncno odkriti, kako veliko imam, pa niti ne opazim, niti ne morem reci, da to cenim. Por ejemplo, tisoc stvari, ki so za nas nekaj obicajnega, tukajsnje razmere pa jih omogocajo le redkim izbrancem. Kitare, violine, (kaj sele pouk iz tega instrumenta!), flavte, ure plesa, moznost potovanj, moznost najdrznejsih sanj ... so tu pospremljene z vzdihi in hrepenenjem. Vcasih se zdrznem v drobnem trenutku ... mar imam v oceh teh ljudi ciso vse ...?
In vendar ... ne. Imeti morajo veliko drugacnih dobrin, ki jih v nasem zadihanem svetu ni bilo casa razviti, oni pa so jih razvijali ob stiku s polji in skupnostjo. Njihova spontanost in vsakdanje veselje sta gotovo navdihnila mnoge bele zaslepnjence, ki so prisli sem, misleci, da imajo v obilju le oni.
Ni lepsega kot igra z otroki. Cenijo ze to, da prides, jih poslusas, se jim nasmehnes. Potem izvlecem iz zepa tanko volno in nekaj perlic in njihove oci zazarijo in srecni, presrecni si izdelajo pulsero (zapestnico) z od dela, sonca in mraza hrapavimi rocicami. Ne potrebujejuo veliko, najboljsa, najbolj strastna, najbolj kricava igra se razvije v trenutku!
Slovenski clovek bi ob opazovanju tukajsnjega zivljenja hitro zacel s tisoc in enim varcevalnim predlogom, izracunom, izboljsavo, ekonomsko resitvijo ... "tu in tu bi se dalo zategniti pas... potem bi si lahko kupili pralni stroj in potem ogrevanje in ce bi shranjevali racune, itd. itd., bi lahklo celo potovali! Kaj torej se cakate? Zakaj tako mirno sedite okoli mize in se smehljate?"
Zato, ker se tu ne razmislja natanko tako. Ljudje zivijo nekako bolj tradicionalno, zadovoljno, spravljeno z ritmom zemlje in sonca. Morda nimajo za stvari, ki se nam zdijo predpogoj za sreco, a oni raje zivijo brezskrbnejse, pa ceprav skromno.
Morda pa se mi tako le zdi. Vsak dan je le korak na poti odkrivanja. Drugih in sebe. Zadnjic sem imela delavnico o vrednotah. Katera je najpomembnejsa? Evropejci verjetno ne bi mogli mimo svobode, uspeha, zadovoljstva ... tu so se med najstniki kar naprej vrstili odgovori solidaridad, respeto, amor, fe ... (solidarnost, spostovanje, ljubezen, vera ...). Vera je povsod, je del diha, del giba, del okrasitve trgovin, taksijev, sol. Od nje niso umaknjeni niti mestni psi, prasicki, krave in oslicki, ki se pasejo ob cestah, na poljih in so druzba tako vasem kot mestu.
Z Jernejo vcasih obupujeva nad plasnimi odzivi ucencev ... sem pa tja pa naju tudi izmucijo do mrtvega. Skozi celotno osnovno solo imajo za eno leto enega profesorja. In ucitelji so (tako kot pri nas =) vseh sort, le da se v gorskih vasicah lahko kadarkoli odlocijo za dopust in sole takrat kratko malo ni!
Na koncu pa se nas pet. Ravno prav za v avto, s katerim smo se zadnjic zvecer odpeljaje k zvezdam. Duh gore je spravljivo sprejel pet vdiralk in z vso mogocnostjo dahnil hladen veter, odgrnil bliznje zvezde in skozi sumenje zita zapel: to pomeni zaziveti!
 |
| Instrumenti kar naprej zvenijo po nasi hisi ... |
In vendar ... ne. Imeti morajo veliko drugacnih dobrin, ki jih v nasem zadihanem svetu ni bilo casa razviti, oni pa so jih razvijali ob stiku s polji in skupnostjo. Njihova spontanost in vsakdanje veselje sta gotovo navdihnila mnoge bele zaslepnjence, ki so prisli sem, misleci, da imajo v obilju le oni.
Ni lepsega kot igra z otroki. Cenijo ze to, da prides, jih poslusas, se jim nasmehnes. Potem izvlecem iz zepa tanko volno in nekaj perlic in njihove oci zazarijo in srecni, presrecni si izdelajo pulsero (zapestnico) z od dela, sonca in mraza hrapavimi rocicami. Ne potrebujejuo veliko, najboljsa, najbolj strastna, najbolj kricava igra se razvije v trenutku!Slovenski clovek bi ob opazovanju tukajsnjega zivljenja hitro zacel s tisoc in enim varcevalnim predlogom, izracunom, izboljsavo, ekonomsko resitvijo ... "tu in tu bi se dalo zategniti pas... potem bi si lahko kupili pralni stroj in potem ogrevanje in ce bi shranjevali racune, itd. itd., bi lahklo celo potovali! Kaj torej se cakate? Zakaj tako mirno sedite okoli mize in se smehljate?"
Zato, ker se tu ne razmislja natanko tako. Ljudje zivijo nekako bolj tradicionalno, zadovoljno, spravljeno z ritmom zemlje in sonca. Morda nimajo za stvari, ki se nam zdijo predpogoj za sreco, a oni raje zivijo brezskrbnejse, pa ceprav skromno.
Morda pa se mi tako le zdi. Vsak dan je le korak na poti odkrivanja. Drugih in sebe. Zadnjic sem imela delavnico o vrednotah. Katera je najpomembnejsa? Evropejci verjetno ne bi mogli mimo svobode, uspeha, zadovoljstva ... tu so se med najstniki kar naprej vrstili odgovori solidaridad, respeto, amor, fe ... (solidarnost, spostovanje, ljubezen, vera ...). Vera je povsod, je del diha, del giba, del okrasitve trgovin, taksijev, sol. Od nje niso umaknjeni niti mestni psi, prasicki, krave in oslicki, ki se pasejo ob cestah, na poljih in so druzba tako vasem kot mestu.
Z Jernejo vcasih obupujeva nad plasnimi odzivi ucencev ... sem pa tja pa naju tudi izmucijo do mrtvega. Skozi celotno osnovno solo imajo za eno leto enega profesorja. In ucitelji so (tako kot pri nas =) vseh sort, le da se v gorskih vasicah lahko kadarkoli odlocijo za dopust in sole takrat kratko malo ni!
Na koncu pa se nas pet. Ravno prav za v avto, s katerim smo se zadnjic zvecer odpeljaje k zvezdam. Duh gore je spravljivo sprejel pet vdiralk in z vso mogocnostjo dahnil hladen veter, odgrnil bliznje zvezde in skozi sumenje zita zapel: to pomeni zaziveti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar