Včeraj smo imele tri bolj medicinsko navdahnjena dekleta, Eva, Valentina in jaz, možnost dvournega stika z otroki s posebnimi potrebami, saj bomo vsakršne tovrstne izkušnje pri obiskovanju perujskih otrok z različnimi motnjami v razvoju še kako potrebovale.
V varstveno-delovnem centru pri Igu so nam tako tri fizioterapevtke predstavile osnovni pristop k otrokom, pomen pravilnih položajev za nepokretne, načine sproščanja mnogokrat prenapetih mišic, pristop k težavam pri hranjenju, pomen spodbujanja motoričnih in senzoričnih aktivnosti ... Med otroki s posebnimi potrebami ni dveh, ki bi imela enako motnjo, zato tudi ni univerzalne formule za delo z njimi. To je še bolj potrdil obisk oddelka, kjer so najbolj prizadeti otroci, ki s stalno medicinsko pomočjo ne bi preživeli. Vsak od njih nosi za sabo svojo zgodbo in je v svoji drugačnosti povsem unikaten.
 |
| (slika je simbolična) |
Me se bomo v Peruju srečevale z otroki z zelo različnimi motnjami v razvoju; od cerebralne paralize, Downovega sindroma, do kasneje pridobljenih napak, slepote ... Dejstvo, ki nas bo še prav gotovo pretreslo, pa je, da perujski otroci niti slučajno nimajo podobnih možnosti za razvoj kot naši. V Sloveniji je vsak obravnavan individualno, medtem ko se v Peruju za otroke s posebnimi potrebami iz revnejših družin pobriga le malokdo. Oziroma še huje: tak otrok je zanje stigma, s katero je zaznamovana cela družina. Hvaležne bomo družinam, ki nas bodo kljub naši beli polti sprejele medse in bomo lahko delček svojega časa posvetile dostikrat zanemarjenim otrokom ter iz njih izvabile kakšen edinstven nasmeh. Ali, kar je na daljši rok vredno še več, zavest o vrednosti VSEH otrok prenesle na njihove domače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar