sobota, 24. januar 2015

Na valovih radia vse do Peruja

Vabljeni, da prisluhnete klepetu o Peruju, ko nas je v Petkovem zabavnem večeru na radiu Ognjišče gostila Mateja Feltrin Novljan: http://radio.ognjisce.si/sl/162/utrip/16139/ 
(oddajo najdete v arhivu- 24. 1. 2015)

Sem pa tja se torej še lotimo odpiranja celofana na naše spomine in si druga drugi dopolnjujemo delčke, ki so že zbledeli ali zdrseli v pozabo. Peru za nas ostaja kot zamrznjena filmska slika, posnetki in fotografije so večni ... tam na drugem koncu sveta pa se vse spreminja, tam je živahno, pisano, perujsko. Kako čudno, da lahko živiš samo na enem koščku te okrogle Zemlje in se ti torej zdi, da je ta edini. V kopici učenja in hitenja se morda že zazdi, da so spomini dovolj. Pa je vendar čisto nekaj drugega- spominjati se ali pa zaživeti drugo kulturo. 

Sama komaj čakam novih dogodivščin, do poletja pa je še tako daleč. Zdaj potujemo z glavo. Naše cenjene medicinke na odkrivanje zakonitosti človeških teles, Jerneja v razvojno psihologijo, sama pa trenutno po mizi razporejam jezikovno kulturo. 

Kakšna zanimiva slika se temu opustelemu blogu obeta jutri: imele bomo perujsko kosilo z Marjano, uradni jezik bo španski, na jedilniku paella. 

Nos vemos!

ponedeljek, 01. september 2014

Slovenija, od kod lepote tvoje?

Travniki se postavljajo v tisočerih odtenkih zelene, jablane klečijo pred bogato letino, morje z valovi nežno boža obalo, le dobri dve uri stran in dobrih tisoč metrov višje par planinskih orlov obletava vrhove mogočnih gora ... Otroci gredo (zastonj) v šolo, starši (skoraj vsi) v službe, na cesti ti nihče ne trobi in v splošnem velja desno pravilo, internet je dosegljiv vedno in povsod, kljub mrzlemu poletju v hišah poznamo radiatorje, na stranišču nas nikoli ne zebe, zvečer si privoščimo tuš s toplo vodo, če pa zbolimo, nas zdravnik brezpogojno sprejme ... Ljudje govorijo najlepši jezik z dvojino, imajo čudovite odtenke las in oči, so ravno prav veliki, da jih pogledaš v oči, vsi znajo angleško in vedo, kje je Peru ...



 



Se zavedamo, kaj imamo? Ali nas prestrašijo sence, ki tu in tam zakrijejo lepoto naše domovine? 

Da se ne razumemo narobe, tudi Peru je čudovit (saj o tem govorim že ves čas, odkar sem se vrnila!). Mogočnost gora, ki ti ne pusti dihati; širina oceana, ki mu ne vidiš konca; pestrost narave, ki preseneča vsakokrat, ko zamenjaš dolino; toplina, preprostost ljudi in njihov čas, ki ga znajo izkoristiti za življenje ... A ni moj dom. Je kot rezidenca, kamor greš iskat mir in odklop.
Querococha, 3980 m, Peru

Zakaj torej potujem? Če se vedno znova vračam domov in ugotavljam, kako je tu najlepše? Med prebiranjem dnevnika preteklega meseca in pol najdem te besede, za katere ne vem, kdaj so se vrinile med moje vrstice.
"To je nov svet in nisem tukaj, da bi sodila, ali je boljši ali slabši od mojega, ali so oni ubogi ali smo bolj ubogi mi v duhovnem smislu. Tu sem, da opazujem, doživim, se srečam, se pustim pretresti, izgubiti - in zopet najti ravnovesje, ki je bližje resnici, kot je bilo pred poletom iz lepega gnezda."
Menda sem zdaj bolj uravnovešena; presodite sami :).

 

Predvsem pa bodite ponosni na našo Slovenijo, stojte ji ob strani tudi v razburkanih časih. Če pa si želite odklopa - saj veste, v Peruju ste vedno dobrodošli, skrivnih kotičkov ne zmanjka in denarnica (ko ste enkrat tam) ne trpi preveč.



torek, 26. avgust 2014

Domače, a tako drugače ...

Pa smo doma - še zadnji trije koščki v sestavljanki ekipe POTA Peru 2014. Današnji dan je še v znamenju 'hore peruane', saj sem se zbudila ob 13.40 - 8.40 po perujski uri, ki sem ji sledila zadnjih nekaj tednov. Ko se oziram po hiši je vse tako domače - kot da sem se na pot v daljni Peru odpravila ravno včeraj. Hkrati pa na okolje, v katerem sem odraščala, gledam z novimi očmi. 

Ko sem iz letala včeraj pogledala na deževni tloris Pariza, sem se spomnila na našo drago mamo Esperanzo, ko smo skupaj gledali slike naše prestolnice. Začudeno je držala v rokah fotografijo Prešernovega trga, dvignila pogled in vprašala: "Todo esto es el material noble?". Za Perujce so hiše iz material noble vse, ki so zidane iz zidakov, ne pa iz blata ali lesa. Ja, mama, v Evropi - Sloveniji imamo material noble. Noble so naše obleke, šole, zdravstveni in šolski sistem, socialna pomoč. Marsikdo iz našega raja pod Triglavom se vsako jutro zbudi prepričan, da nimamo veliko. Jaz po kratki izkušnji življenja v vsakdanu 80% človeštva vem, da imamo veliko - veliko več. Večini tu ni treba poslati otrok od doma, saj jih toliko doma ne more preživeti. Ni treba delati, študirati in skrbeti za družino hkrati. Vikendi so zaenkrat še vedno dela prosti dnevi. Naši otroci s posebnimi potrebami se igrajo z zanje prilagojenimi igračami in zanemarjeni ne predstavljajo stigme, bremena in sramote svoji družini. Ni del vsakdana srečati žrtve spolnih zlorab, ker cela družina spi v istem prostoru in se moški neredko zvečer domov vračajo pijani ... Vse to so zgodbe ljudi, ki smo jih spoznale. 


Perujski prijatelji - pogrešale vas bomo!

Po drugi strani pa niti ne vemo, kaj pomeni živeti v skupnosti. Tudi skupina ljudi, ki se 10 minut skupaj prevaža na avtobusu je lahko skupnost. Ko na zadnjem sedežu že nekaj minut joka otrok in ga mamici ne uspe potolažiti, se vsi zavzamejo in ga od rok do rok podajajo do mamice spredaj, ki je ravnokar nahranila svojega otroka, in ima dovolj, da potolaži še enega. Skoraj smo že pozabili kaj pomeni besedna zveza vzeti si čas - za pogovor ob mizi po kosilu, za folkloro - plese in zgodbe naših prednikov, za pot in ne le za dosego cilja ... Niti na pamet nam ne pride, da bi lahko združili delo in družino in na primer hišo in trgovino/restavracijo naredili na istem mestu, da bi otroci lahko pomagali, se igrali in delali domače naloge kar ob delovnih mamah. Boga smo stlačili v enega od instant paketov, ki nam jih oglasi ponujajo na vsakem koraku - ta vključuje nedeljsko sveto mašo, pirhe in potico za Veliko noč in za tiste bolj poduhovljene še sem in tja kakšen sveti angel. Onkraj luže cerkve niso polne, tudi za Veliko noč se ne je veliko, je pa zato On prisoten na vsakem koraku - v šolah, na avtobusih, ljudeh ... Perujski prijatelji so nas, gringe, vedno ganili s svojimi molitvami, saj so zvenele kot pogovor s prijateljem in ne kot obrazci. 


Dragocen spomin na pravega malega zdravnika.

Kot vsak popotnik sem v tem mesecu in pol videla mnogo več, kot bi si lahko zapomnila in si zapomnila mnogo več kot le to, kar sem videla. Slike perujskih mest imam še živo pred očimi - tepejo se s popolnimi hišicami in vrtovi slovenskih predmestij. Stiski rok doma so hladni v primerjavi z objemom in poljubom na lica, ki so obvezen del vsakega pozdrava v Peruju. Kljub temu mi je toplo pri srcu, ko spet hodim po domačih cestah, klepetam po slovensko in se veselim v pričakovanju vseh srečanj s prijatelji, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Z našim delovanjem na tej prostovoljni odpravi, na tem misijonu, smo zaključile. Vem pa, da bo izkušnja Peruja še dolgo delovala v meni. 

Še zadnja epizoda oziroma največji kulturni šok pride na koncu

Počasi stopam po ledeno hladni Evropi. Zloščena tla letališča, bleščeče trgovinice, plakati s popolnimi nasmeški. Nikjer hupanja neučakanih taksistov, njihovega živahnega prepričevanja: "Taxi, taxi!", nikjer narodnih noš in otrok, privezanih na mamin hrbet, ki udobno kukajo iz mante.

Doma trikrat vprašam, če so morda belili. Nisem vajena belih sten. "A ste prenovili mojo sobo?" Pravijo, da je vse isto, jaz pa kar ne morem verjeti. Nikjer odkrušenega ometa, v kuhinji nič zarjavelih loncev, voda teče brez prestanka.

Odprem okno in diham nočni zrak. Kakšen mir. Živim v prestolici, pa vseeno lahko uzivam tisino. 

Tako ocitno je. Namesto politicnih propagand so na jumbo plakatih nalepljeni smehljajoci ljudje z najnovejso garderobo, ki pijejo tocno tisti jogurt in hodijo v shopping in so tvoj zgled za zadovoljstvo. 
Tako hitro jim zacnes verjeti. Da se moras samo obleci tako kot oni, se namazati okrog oci in kupiti tisti jogurt in potem bos srecen. Cudno je. Tudi na drugem koncu sveta so bili, osvobojeni toliksnega pritiska in materialnih moznosti, kar srecni. 

Nihce se vec ne ozira za mano, nihce ne sprasuje, od kod prihajam. Stopljena sem z maso svojih ljudi. V Peruju smo bile res cele zvezdnice. Smo stopile iz avtobusne postaje, so se  vsi ozirali, klepetali, pozdravljali ... Mnogi so rekli, da so obcudovalci evropske kulture, da so zanje Evropejci vzor filozofije in morale. Me smo tezje razlozile, kaj tocno je tisto, kar imajo oni in nas tako ocara. Imajo cas, imajo toplino, imajo pristnost in iznajdljivost, narodne nose, drugacne hise in vse to lahko razvoj odnese s seboj. Smesno se je tako sprehajati po casu. Rad bi jim prinesel napredek in denar, a zavedas se, da s tem izgine nekaj naravnega in pradavnega in se pokori komercializmu. 

Ogled rusevin na prostem
Nase potovanje smo zakljucile z obiskom obale, coste. Postavile smo se na slavni surf in ujele valove. Neskonca plaza sploh ne trpi pod pritiskom mnozicnega turizma, zvecer si preprosto lahko sam z enakomernimi dihi morja. 



Glavni trg v mestu Trujillo
Se nekaj idile iz Huaraza



V druzbi pelikanov
Korajza velja. Na plazi jih je na stotine. 


 Pred usodnim odhodom na letalisce smo obiskale se druzinico nasega prijatelja Daniela, Perujca, ki zivi v Sloveniji. Ker so ravno tega dne slovesno otvorili restavracijo, smo najprej sodelovale v kuhinji, nato pa se pri pokusnji. Moram priznati, da je bilo to kosilce ena najboljsih jedi v Peruju. Mehka yuka, piscanec in nepogresljivi riz. Morda pa je sentimentalnost posledica tega, da je bilo to tudi zadnje kosilo v tej kulinaricno neverjetni dezeli. V druzini je deset otrok in skupaj so neprekosljiva kuharska ekipa, pri cemer eni pomivajo, drugi sekljajo, tretji cvrejo in preostali strezejo. Restavracija je njihov up, da lahko ob delu do konca doštudirajo na univerzah. Seveda ni dvoma, da bi se domacini lahko upirali njihovim dobrotam. Vedno bo polno!



Poleg tega sem se v Peruju naucila zaznavati se eno podrocje dobre hrane: jedi, pripravljene s srcem. Kdor me pozna, ve za mojo nagnjenost do lepih, škropljenih jabolk, juh iz vrecke in kruha z nutello za kosilo. A po mesecu obiskovanja najrazlicnejsih restavracij in kosil mame Esperanse, sem zacela v jedeh prepoznavati kuharjev trud, ljubezen, darilo. Ki ga je vredno sprejeti, ne glede na izgled (okej, izjema je rjavkasti bucni puding, ki ga je hvalabogu lahko namesto mene vsakic pojedla Valentina  :). 

Zadnje so nas objele sestre uršulinke, z dobrimi željami in napotki. Potem smo se zbasali v taksi in še zadnjič zaokrožili po sivi Limi in njenih prometnih cestah.

Pljusk mrzle popolnosti in luksuza me je kar vrgel. Z nekaj vročine sem na letalu obujala vsak spomin posebaj, kot bi pocasi in previdno odstirala plasti do starih zakladov. Vsak dan je bil zame poln novih presenecenj, vse do zadnjega so me cudili neurejeni wc-ji, iznajdljivi Perujci, naravne lepote, življenski stil. Mislim pa, da je najvecji kulturni sok zame prisel na koncu, z vrnitvijo domov. Nikoli moja soba ni bila tako lepa, kuhinja tako prirocna, promet tako gladek. Nikoli pa mi tudi ni slo tako ocitno na zivce bombandiranje z oglasi in pop kulturo. 

In vendar je dobro biti doma. Komaj cakam, da delim z ljudmi nekaj tega dozivetja.
Me smo pobegnile življenju 80% ljudi, pobegnile nerazvitemu, pobegnile bedi in umazaniji. In vendar vse to tam ostaja in čaka, da se opogumi še kdo in odkrije bogastvo in čar dežel kot je Peru. 


torek, 19. avgust 2014

Chavin de Huantar

Ah, kar tezko se je spraviti k pisanju, ko se pa kar naprej zaklepetava s prijaznim lastnikom hostla, ki ima posebno ljubezniv odnos prav do Slovencev in se zeli kar naprej uciti novih slovenskih imen, besednih zvez in pesmi. Zgoraj punce klepetajo z dvema Izraelcema in pocasi ze mecemo tople obleke v nahrbtnike. Jutri zvecer bo treba Huarazu pomahati v slovo.

Pa ne za vedno. Kar naprej smo polne svezih sklepov, da se se vrnemo v te dih jemajoce gore, da obiscemo ledenike, splezamo na divje prelaze in bele vrhove ... Huaraz res ni od muh. S svojimi vec kot 700 vrhovi Cordiljere Blance (kateri nasproti se mracno smehlja Cordiljera Negra) in vec kot 400 jezeri v prelepih barvah ... je skoraj neopisljiv! Vsak dan odkrijemo kaj novega ... Dve sva za malo vec adrenalina poskusili se puenting, kaj natancno to je, pa zaradi obcutljivih starsevskih skrbi razlozimo in pojasnimo sele doma.

Malce manj adrenalinsko in veliko bolj zgodovinsko pa je bilo danasnje odkritje Chavina. Tako imenovani popek starodavne kulture, o kateri se danes ne vemo veliko, lezi kot biser med visokimi gorami. Stevilo sedem je misticno tudi na tem koncu sveta: sedem templjev se ozira proti vzhodu, od koder je vsako jutro prilezlo sonce in navdihovalo svecenike. Misticno in energetsko mestece je privabljalo stevilne romarje, pa tudi kmete, ki so zrtvovali del pridelka v zahvalo bogovom. Teh je bilo vec, glavni pa naj bi bili trije, simbolno stevilo tri nas lahko spomni tudi na krscansko sveto trojico.

Najvecji poudarek je nas zagreti vodic s svojimi sedemdeseti leti (tako zivahnega, poskocnega in neugnanega vodica zlepa ne najdes!) dajal t. i. ambivalentnosti- sobivanju temne in svetle sile. Polovica procelja je obarvana belo, simetricno druga polovica crno. Belo kot barva dneva, barva jang, barva moskega ... in crna kot noc, jing, metafora zenske. Zanimiva sodba o svetu. Z Valentino bi si kot zenski raje prisodili svetlobo in vedrino dneva  ... A kaj pa ves, teli prebivalci so ocitno odkrili zensko skrivnostnost. Bili so matematiki, astronomi, astrologi ... za prerokbe pa so si pomagali s kaktusovim strupom in omamljeni videli sonce v treh barvah ter se polivali s krvjo ... Ni bilo lahko biti svecenik.

300 po Kr. jih verjetno unicijo pripadniki drugih kultur. Kasneje bogastvo iz templjev pokradejo Spanci in nazadnje ostanke pokrije naravni plaz. Sele v sedemdesetih se zacnejo zanimanja za to starodavno kulturo (kar sicer ni tako cudno, saj so tu takorekoc na vsakem gricu dvatisocletni ostanki in domacini delujejo precej ravnodusni) in mnogi ljudje prihajajo le na tako imenovano izmenovanje slabe energije z dobro. Ob pomoci mnogih fundacij so danes muzej in rusevine odlicno ohranjeni. Kar ne mores verjeti, da imas opravka z originali. 

Ne glede na to, kaksne energije so se izmenjale nocoj, je vzdusje vecera nadvsae prijetno ... od zgoraj se ze slisi Evino keno in ukulele. Nad nami pa huaraske zvezde ... toliko jih je! Svet zvezd je bil eden izmed treh podsvetov svecenikov iz Chavina. Drugi pa je bil svet ljudi. In tja se vracam prav zdajle tudi jaz. 

nedelja, 17. avgust 2014

Ko sanje postanejo resnicnost

Pozdrave iz prijetnega hostla sredi gorskega mesteca Huaraz! Koncno imamo na voljo internet, sem in tja pa se najde se kaksna minuta za blog. Tokrat pisem, ker dolgujemo se kaksen zapis o zakljucku nasega misijona, da ne boste mislili, da smo kar tako preskocile v selvo ...

Odlomek dnevniskega zapiska
"Posledice visine so pokazale svoje zobe; zadihamo se ob pospesenem koraku v hrib, imamo vecji apetit, srce hitro bije ... cas pa se hitreje mineva. Nas mesec misijona na 3000m je svignil mimo. Vsak teden je bil drugacen, popoldnevi pestri in viknedi polni in pisani. Kaksne spremembe smo prinesle, kaksne odnesle? Prezgodaj, da bi sodile, refleksija se vseskozi odvija v nas ...
Kako se je nas misijon zakljucil?
V treh dejanjih: v petek zakljucek Hise sanj z obiskom kina, v soboto slovo od birmancev s sportnimi igrami, v nedeljo veliki izlet s katehisti na toplo v San Ramon.

Mi gremo pa v kino!
V petek (8.8.) smo z otroki in katehisti Pucarja se zadnjic sanjale skupaj v Hisi sanj. Tokrat smo se upali dlje - vse do Huancaya (glavnega mesta province Junin, pol ure stran od Pucaraja), vse do luksuzne kino dvorane, kjer je vec kot polvoica otrok ugledala svoj prvi veliki film. (Sicer se tu da dobiti piratkse kopije za manj kot 1sol.) Vitez Justin nas je vse preprical, tudi nas Slovenke, ki ze obvladamo kastellanscino, le tezko je bilo sedeti kar uro in pol na istem mestu, ceprav so bili sedezi prijetno udobni. Sploh najmlajsi so rajsi nabirali kroge po dvorane, katehisti pa za njimi. Kakorkoli, na koncu smo si vsi zeleli se enega.
Dan je bil pustolovscina in uspesnica kot tudi celotna Hisa sanj. Vsak dan smo uresnicili vsaj en velik cilj - od cirkusa, do velike igre, prebarvane fasade in kina. Nase ideje, ki so sprva delovale okorne in majave, so ob pomoci Pota peterice in katehistov dobivale obliko in trdnost. Od prvega pogleda katehistov, ko smo izustile, da bi imeli zastavo in himno, pa do glasnega petja "cambio sueños en acciones..." ob zacetku in koncu vsakega oratorijskega dne (da ne omenjam mrmranja himne med igranjem video igric, ki si ga ujel na internetu). Od zdolgocaseno rjave fasade do barvite zgodbe na vrtu hise ursulink. Od neuporabnih praznih plocevink za mleko do simpaticnih spevnih bobenckov ... Se me se ne moremo nacuditi vsej ustvarjalnosti, ki jo je budila Hisa sanj.
Hvala vsem katehistom, ki so nam dali prostor za letenje, ustvarjanje in za vso pomoc pri organizaciji in skrbi za otroke. Hvala mami Esperanzi za vsakodnevno okusno kosilo, ki se je po vseh igrah in delavnicah prijetno poleglo v zelodckih. Hvala starsem za zaupanje. Hvala otrokom za njihov sij v oceh, ki nam je vedno znova dal energijo, motivacijo in zaupanje, da delamo prav. In hvala tebi, Bog, ki sanje spreminjas v resnicnost.