torek, 26. avgust 2014

Domače, a tako drugače ...

Pa smo doma - še zadnji trije koščki v sestavljanki ekipe POTA Peru 2014. Današnji dan je še v znamenju 'hore peruane', saj sem se zbudila ob 13.40 - 8.40 po perujski uri, ki sem ji sledila zadnjih nekaj tednov. Ko se oziram po hiši je vse tako domače - kot da sem se na pot v daljni Peru odpravila ravno včeraj. Hkrati pa na okolje, v katerem sem odraščala, gledam z novimi očmi. 

Ko sem iz letala včeraj pogledala na deževni tloris Pariza, sem se spomnila na našo drago mamo Esperanzo, ko smo skupaj gledali slike naše prestolnice. Začudeno je držala v rokah fotografijo Prešernovega trga, dvignila pogled in vprašala: "Todo esto es el material noble?". Za Perujce so hiše iz material noble vse, ki so zidane iz zidakov, ne pa iz blata ali lesa. Ja, mama, v Evropi - Sloveniji imamo material noble. Noble so naše obleke, šole, zdravstveni in šolski sistem, socialna pomoč. Marsikdo iz našega raja pod Triglavom se vsako jutro zbudi prepričan, da nimamo veliko. Jaz po kratki izkušnji življenja v vsakdanu 80% človeštva vem, da imamo veliko - veliko več. Večini tu ni treba poslati otrok od doma, saj jih toliko doma ne more preživeti. Ni treba delati, študirati in skrbeti za družino hkrati. Vikendi so zaenkrat še vedno dela prosti dnevi. Naši otroci s posebnimi potrebami se igrajo z zanje prilagojenimi igračami in zanemarjeni ne predstavljajo stigme, bremena in sramote svoji družini. Ni del vsakdana srečati žrtve spolnih zlorab, ker cela družina spi v istem prostoru in se moški neredko zvečer domov vračajo pijani ... Vse to so zgodbe ljudi, ki smo jih spoznale. 


Perujski prijatelji - pogrešale vas bomo!

Po drugi strani pa niti ne vemo, kaj pomeni živeti v skupnosti. Tudi skupina ljudi, ki se 10 minut skupaj prevaža na avtobusu je lahko skupnost. Ko na zadnjem sedežu že nekaj minut joka otrok in ga mamici ne uspe potolažiti, se vsi zavzamejo in ga od rok do rok podajajo do mamice spredaj, ki je ravnokar nahranila svojega otroka, in ima dovolj, da potolaži še enega. Skoraj smo že pozabili kaj pomeni besedna zveza vzeti si čas - za pogovor ob mizi po kosilu, za folkloro - plese in zgodbe naših prednikov, za pot in ne le za dosego cilja ... Niti na pamet nam ne pride, da bi lahko združili delo in družino in na primer hišo in trgovino/restavracijo naredili na istem mestu, da bi otroci lahko pomagali, se igrali in delali domače naloge kar ob delovnih mamah. Boga smo stlačili v enega od instant paketov, ki nam jih oglasi ponujajo na vsakem koraku - ta vključuje nedeljsko sveto mašo, pirhe in potico za Veliko noč in za tiste bolj poduhovljene še sem in tja kakšen sveti angel. Onkraj luže cerkve niso polne, tudi za Veliko noč se ne je veliko, je pa zato On prisoten na vsakem koraku - v šolah, na avtobusih, ljudeh ... Perujski prijatelji so nas, gringe, vedno ganili s svojimi molitvami, saj so zvenele kot pogovor s prijateljem in ne kot obrazci. 


Dragocen spomin na pravega malega zdravnika.

Kot vsak popotnik sem v tem mesecu in pol videla mnogo več, kot bi si lahko zapomnila in si zapomnila mnogo več kot le to, kar sem videla. Slike perujskih mest imam še živo pred očimi - tepejo se s popolnimi hišicami in vrtovi slovenskih predmestij. Stiski rok doma so hladni v primerjavi z objemom in poljubom na lica, ki so obvezen del vsakega pozdrava v Peruju. Kljub temu mi je toplo pri srcu, ko spet hodim po domačih cestah, klepetam po slovensko in se veselim v pričakovanju vseh srečanj s prijatelji, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Z našim delovanjem na tej prostovoljni odpravi, na tem misijonu, smo zaključile. Vem pa, da bo izkušnja Peruja še dolgo delovala v meni. 

Še zadnja epizoda oziroma največji kulturni šok pride na koncu

Počasi stopam po ledeno hladni Evropi. Zloščena tla letališča, bleščeče trgovinice, plakati s popolnimi nasmeški. Nikjer hupanja neučakanih taksistov, njihovega živahnega prepričevanja: "Taxi, taxi!", nikjer narodnih noš in otrok, privezanih na mamin hrbet, ki udobno kukajo iz mante.

Doma trikrat vprašam, če so morda belili. Nisem vajena belih sten. "A ste prenovili mojo sobo?" Pravijo, da je vse isto, jaz pa kar ne morem verjeti. Nikjer odkrušenega ometa, v kuhinji nič zarjavelih loncev, voda teče brez prestanka.

Odprem okno in diham nočni zrak. Kakšen mir. Živim v prestolici, pa vseeno lahko uzivam tisino. 

Tako ocitno je. Namesto politicnih propagand so na jumbo plakatih nalepljeni smehljajoci ljudje z najnovejso garderobo, ki pijejo tocno tisti jogurt in hodijo v shopping in so tvoj zgled za zadovoljstvo. 
Tako hitro jim zacnes verjeti. Da se moras samo obleci tako kot oni, se namazati okrog oci in kupiti tisti jogurt in potem bos srecen. Cudno je. Tudi na drugem koncu sveta so bili, osvobojeni toliksnega pritiska in materialnih moznosti, kar srecni. 

Nihce se vec ne ozira za mano, nihce ne sprasuje, od kod prihajam. Stopljena sem z maso svojih ljudi. V Peruju smo bile res cele zvezdnice. Smo stopile iz avtobusne postaje, so se  vsi ozirali, klepetali, pozdravljali ... Mnogi so rekli, da so obcudovalci evropske kulture, da so zanje Evropejci vzor filozofije in morale. Me smo tezje razlozile, kaj tocno je tisto, kar imajo oni in nas tako ocara. Imajo cas, imajo toplino, imajo pristnost in iznajdljivost, narodne nose, drugacne hise in vse to lahko razvoj odnese s seboj. Smesno se je tako sprehajati po casu. Rad bi jim prinesel napredek in denar, a zavedas se, da s tem izgine nekaj naravnega in pradavnega in se pokori komercializmu. 

Ogled rusevin na prostem
Nase potovanje smo zakljucile z obiskom obale, coste. Postavile smo se na slavni surf in ujele valove. Neskonca plaza sploh ne trpi pod pritiskom mnozicnega turizma, zvecer si preprosto lahko sam z enakomernimi dihi morja. 



Glavni trg v mestu Trujillo
Se nekaj idile iz Huaraza



V druzbi pelikanov
Korajza velja. Na plazi jih je na stotine. 


 Pred usodnim odhodom na letalisce smo obiskale se druzinico nasega prijatelja Daniela, Perujca, ki zivi v Sloveniji. Ker so ravno tega dne slovesno otvorili restavracijo, smo najprej sodelovale v kuhinji, nato pa se pri pokusnji. Moram priznati, da je bilo to kosilce ena najboljsih jedi v Peruju. Mehka yuka, piscanec in nepogresljivi riz. Morda pa je sentimentalnost posledica tega, da je bilo to tudi zadnje kosilo v tej kulinaricno neverjetni dezeli. V druzini je deset otrok in skupaj so neprekosljiva kuharska ekipa, pri cemer eni pomivajo, drugi sekljajo, tretji cvrejo in preostali strezejo. Restavracija je njihov up, da lahko ob delu do konca doštudirajo na univerzah. Seveda ni dvoma, da bi se domacini lahko upirali njihovim dobrotam. Vedno bo polno!



Poleg tega sem se v Peruju naucila zaznavati se eno podrocje dobre hrane: jedi, pripravljene s srcem. Kdor me pozna, ve za mojo nagnjenost do lepih, škropljenih jabolk, juh iz vrecke in kruha z nutello za kosilo. A po mesecu obiskovanja najrazlicnejsih restavracij in kosil mame Esperanse, sem zacela v jedeh prepoznavati kuharjev trud, ljubezen, darilo. Ki ga je vredno sprejeti, ne glede na izgled (okej, izjema je rjavkasti bucni puding, ki ga je hvalabogu lahko namesto mene vsakic pojedla Valentina  :). 

Zadnje so nas objele sestre uršulinke, z dobrimi željami in napotki. Potem smo se zbasali v taksi in še zadnjič zaokrožili po sivi Limi in njenih prometnih cestah.

Pljusk mrzle popolnosti in luksuza me je kar vrgel. Z nekaj vročine sem na letalu obujala vsak spomin posebaj, kot bi pocasi in previdno odstirala plasti do starih zakladov. Vsak dan je bil zame poln novih presenecenj, vse do zadnjega so me cudili neurejeni wc-ji, iznajdljivi Perujci, naravne lepote, življenski stil. Mislim pa, da je najvecji kulturni sok zame prisel na koncu, z vrnitvijo domov. Nikoli moja soba ni bila tako lepa, kuhinja tako prirocna, promet tako gladek. Nikoli pa mi tudi ni slo tako ocitno na zivce bombandiranje z oglasi in pop kulturo. 

In vendar je dobro biti doma. Komaj cakam, da delim z ljudmi nekaj tega dozivetja.
Me smo pobegnile življenju 80% ljudi, pobegnile nerazvitemu, pobegnile bedi in umazaniji. In vendar vse to tam ostaja in čaka, da se opogumi še kdo in odkrije bogastvo in čar dežel kot je Peru. 


torek, 19. avgust 2014

Chavin de Huantar

Ah, kar tezko se je spraviti k pisanju, ko se pa kar naprej zaklepetava s prijaznim lastnikom hostla, ki ima posebno ljubezniv odnos prav do Slovencev in se zeli kar naprej uciti novih slovenskih imen, besednih zvez in pesmi. Zgoraj punce klepetajo z dvema Izraelcema in pocasi ze mecemo tople obleke v nahrbtnike. Jutri zvecer bo treba Huarazu pomahati v slovo.

Pa ne za vedno. Kar naprej smo polne svezih sklepov, da se se vrnemo v te dih jemajoce gore, da obiscemo ledenike, splezamo na divje prelaze in bele vrhove ... Huaraz res ni od muh. S svojimi vec kot 700 vrhovi Cordiljere Blance (kateri nasproti se mracno smehlja Cordiljera Negra) in vec kot 400 jezeri v prelepih barvah ... je skoraj neopisljiv! Vsak dan odkrijemo kaj novega ... Dve sva za malo vec adrenalina poskusili se puenting, kaj natancno to je, pa zaradi obcutljivih starsevskih skrbi razlozimo in pojasnimo sele doma.

Malce manj adrenalinsko in veliko bolj zgodovinsko pa je bilo danasnje odkritje Chavina. Tako imenovani popek starodavne kulture, o kateri se danes ne vemo veliko, lezi kot biser med visokimi gorami. Stevilo sedem je misticno tudi na tem koncu sveta: sedem templjev se ozira proti vzhodu, od koder je vsako jutro prilezlo sonce in navdihovalo svecenike. Misticno in energetsko mestece je privabljalo stevilne romarje, pa tudi kmete, ki so zrtvovali del pridelka v zahvalo bogovom. Teh je bilo vec, glavni pa naj bi bili trije, simbolno stevilo tri nas lahko spomni tudi na krscansko sveto trojico.

Najvecji poudarek je nas zagreti vodic s svojimi sedemdeseti leti (tako zivahnega, poskocnega in neugnanega vodica zlepa ne najdes!) dajal t. i. ambivalentnosti- sobivanju temne in svetle sile. Polovica procelja je obarvana belo, simetricno druga polovica crno. Belo kot barva dneva, barva jang, barva moskega ... in crna kot noc, jing, metafora zenske. Zanimiva sodba o svetu. Z Valentino bi si kot zenski raje prisodili svetlobo in vedrino dneva  ... A kaj pa ves, teli prebivalci so ocitno odkrili zensko skrivnostnost. Bili so matematiki, astronomi, astrologi ... za prerokbe pa so si pomagali s kaktusovim strupom in omamljeni videli sonce v treh barvah ter se polivali s krvjo ... Ni bilo lahko biti svecenik.

300 po Kr. jih verjetno unicijo pripadniki drugih kultur. Kasneje bogastvo iz templjev pokradejo Spanci in nazadnje ostanke pokrije naravni plaz. Sele v sedemdesetih se zacnejo zanimanja za to starodavno kulturo (kar sicer ni tako cudno, saj so tu takorekoc na vsakem gricu dvatisocletni ostanki in domacini delujejo precej ravnodusni) in mnogi ljudje prihajajo le na tako imenovano izmenovanje slabe energije z dobro. Ob pomoci mnogih fundacij so danes muzej in rusevine odlicno ohranjeni. Kar ne mores verjeti, da imas opravka z originali. 

Ne glede na to, kaksne energije so se izmenjale nocoj, je vzdusje vecera nadvsae prijetno ... od zgoraj se ze slisi Evino keno in ukulele. Nad nami pa huaraske zvezde ... toliko jih je! Svet zvezd je bil eden izmed treh podsvetov svecenikov iz Chavina. Drugi pa je bil svet ljudi. In tja se vracam prav zdajle tudi jaz. 

nedelja, 17. avgust 2014

Ko sanje postanejo resnicnost

Pozdrave iz prijetnega hostla sredi gorskega mesteca Huaraz! Koncno imamo na voljo internet, sem in tja pa se najde se kaksna minuta za blog. Tokrat pisem, ker dolgujemo se kaksen zapis o zakljucku nasega misijona, da ne boste mislili, da smo kar tako preskocile v selvo ...

Odlomek dnevniskega zapiska
"Posledice visine so pokazale svoje zobe; zadihamo se ob pospesenem koraku v hrib, imamo vecji apetit, srce hitro bije ... cas pa se hitreje mineva. Nas mesec misijona na 3000m je svignil mimo. Vsak teden je bil drugacen, popoldnevi pestri in viknedi polni in pisani. Kaksne spremembe smo prinesle, kaksne odnesle? Prezgodaj, da bi sodile, refleksija se vseskozi odvija v nas ...
Kako se je nas misijon zakljucil?
V treh dejanjih: v petek zakljucek Hise sanj z obiskom kina, v soboto slovo od birmancev s sportnimi igrami, v nedeljo veliki izlet s katehisti na toplo v San Ramon.

Mi gremo pa v kino!
V petek (8.8.) smo z otroki in katehisti Pucarja se zadnjic sanjale skupaj v Hisi sanj. Tokrat smo se upali dlje - vse do Huancaya (glavnega mesta province Junin, pol ure stran od Pucaraja), vse do luksuzne kino dvorane, kjer je vec kot polvoica otrok ugledala svoj prvi veliki film. (Sicer se tu da dobiti piratkse kopije za manj kot 1sol.) Vitez Justin nas je vse preprical, tudi nas Slovenke, ki ze obvladamo kastellanscino, le tezko je bilo sedeti kar uro in pol na istem mestu, ceprav so bili sedezi prijetno udobni. Sploh najmlajsi so rajsi nabirali kroge po dvorane, katehisti pa za njimi. Kakorkoli, na koncu smo si vsi zeleli se enega.
Dan je bil pustolovscina in uspesnica kot tudi celotna Hisa sanj. Vsak dan smo uresnicili vsaj en velik cilj - od cirkusa, do velike igre, prebarvane fasade in kina. Nase ideje, ki so sprva delovale okorne in majave, so ob pomoci Pota peterice in katehistov dobivale obliko in trdnost. Od prvega pogleda katehistov, ko smo izustile, da bi imeli zastavo in himno, pa do glasnega petja "cambio sueños en acciones..." ob zacetku in koncu vsakega oratorijskega dne (da ne omenjam mrmranja himne med igranjem video igric, ki si ga ujel na internetu). Od zdolgocaseno rjave fasade do barvite zgodbe na vrtu hise ursulink. Od neuporabnih praznih plocevink za mleko do simpaticnih spevnih bobenckov ... Se me se ne moremo nacuditi vsej ustvarjalnosti, ki jo je budila Hisa sanj.
Hvala vsem katehistom, ki so nam dali prostor za letenje, ustvarjanje in za vso pomoc pri organizaciji in skrbi za otroke. Hvala mami Esperanzi za vsakodnevno okusno kosilo, ki se je po vseh igrah in delavnicah prijetno poleglo v zelodckih. Hvala starsem za zaupanje. Hvala otrokom za njihov sij v oceh, ki nam je vedno znova dal energijo, motivacijo in zaupanje, da delamo prav. In hvala tebi, Bog, ki sanje spreminjas v resnicnost.

torek, 12. avgust 2014

Selva

Ah, koncno vrocina!

Kakorkoli vam ze nagaja poletje v Sloveniji, v dzungli ne zamuja! Vrocina, divjina, pestrost rastlinskih in zivalskih vrst, obilje narave, velicastni slapovi, bozansko sadje …
Ko se ti zazdi, da je svet v resnici ustvarjen za cloveka. S soncem, ki ga greje, vodo, da ga osvezi , celo  s slapovi, da mu oplazijo hrbet in s socnimi ananasi, ki rastejo v obilju …
Kot bi bil svet ravno pravsnji. Se celo trnji na tropskem zelenju se zdijo ravno dovolj boleci, da se opozarjajo na nevarnost, ki se skriva za prepletom ovijalk in zelenih praproti.
Clovekove noge ravno pravsnje, da preplezajo grebene in poskacejo po kamnih v potoku, roke ravno prav dolge in pripravne za pomoc in objem.  Bi bil res ta, ravno pravsnji svet, lahko samo nakljucje …?


Selva, le dobre stiri ure umaknjena iz nasega prejsnjega Huancaya, je prvemu cisto nasprotje. Imamo nad 30 stopinj celzija, namesto skalnatih in travnatih gricev se tu raztezajo gozdovi, Meta pa kar naprej opreza tudi za pomarancevci, kokosovimi palmami in bananovci. Karkoli zraste tu, je ogromno in neznosno socno!
Same smo se nocoj  (pri nas ura 9 zvecer, smo v mestu Satipo) odpravile na avanturo k bliznjim slapovom Santa Andreja, vmes pa je nadobudni vodic s spretnim vrtenjem macete razkosal dva ananasa, kup pomaranc, sproti ustvarjal se tarzanove poti, adrenalinske parke, vodne dogodivscine, nam odkril skrite tolmuncke, naravne indijanske barve, kavina semena, nasade banan, skrivalisca divjih zivopisanih ptic … pa se in se …


Tega dne se ne da pozabiti.

In na koncu ne morem verjeti, da bi obstajali Perujci, ki se ne bi zavedali svojega bogastva. Tri popolnoma razlicni svetovi:  gorata sierra, rajska selva in nam se ne odkrita costa.  In v vsakem izmed njih svoj sarm.  Ze res, nasa mesta so bolj urejena in hise so lepse … a taksnega kraljestva dzungle si ne bomo mogli izgraditi nikoli. 




Malica z ogromnim sopom banan ... na obrazu naravna maska :)

Ljubezen pri gosenicah ... v selvi je vse zivo ...

Med listi bananovca

Botanicni vrt ... CIH!
Miguel in Angel na izletu s katehisti v San Ramonu
Eva se po hudem boju resi iz zivega blata!
Jerneja preizkusi drevesne ovijalke - "kolumbija" !

Na plocniku pa se prazijo arasidi. Zakaj pa ne!

četrtek, 7. avgust 2014

Luna se polni in vsak dan se usta smehljajo bolj na siroko. Kaksno presenecenje, ko smo nekega vecera zagledale na nebu prevrnjeno luno! Neverjetno! Tukaj luna raste od spodaj navzgor, tako da namesto C-ja in D- tukaj za luno risejo U. 

Tudi nasa dela se pocasi mnozijo. Ceprav naj se misijonarji ne bi hvalili, pravzaprav za najvecjimi misijonarji ostaja ocem nevidna velicina, smo me na tem podrocju sele zacetnice in si bomo dovolile ta majhen odstop. 

 
Vodne igre: napad na Goljata (na levi)



Nasa himna ... Preklopi sanje na dejanje!


Izdelava okvirjev

Beljenje zidu ... tole so roke, oblek raje nismo slikale ...

Za strastne packone ni vecjega uzitka ...

Rezultat pa je vendarle vec kot zadovoljiv.





Najprej nasa hisa. Popleskan zid, preurejene knjiznice, strasten trusc in otroski kriki dopoldan, mamljive vonjave izpod loncev mame Esperanse po tem, ko se gruca spet prerine skozi nasa vrata ven, popoln kaos tik zatem, ki se ga lotimo s tremi metlami, nekaj glasbe in nasi utrujeni pogovori zvecer, Eva s kitaro, ko nas zaziblje v sen.

Poleg tega si upamo reci, da ostaja se nekaj otroskega zadovoljstva in navdusenja, nekaj novih poznanstev, izmenjanega upanja, idej, kulture.


Ali pac; kot pravi himna, nekaj sanj, spremenjenih v dejanja.

Vceraj sanjali smo, jutri pa bo to ... del sedanjosti.

S pomocjo tukajsnih katehistov, medsebojnega prilagajanja in spodbujanja, predvsem pa Tistega, ki ze dolgo daje vsem nasim perujskim sanjam zeleno luc. 

Hvala torej vsem!

Zadnji delovni dan?

Hola v Slovenijo!

Komaj se imamo cas oglasiti, dela nikakor ne zmanjka.

"Eva, a se spomnis priprav v Sloveniji, ko smo mislile, da nam bo v majhni zakotni vasici na 3000m dolgcas?"

"Bo ze drzalo, da so pricakovanja eno, realnost pa nekaj povsem drugega! Smo sploh imele ze kaksen dan pocitnic??!"

"Ja, ce stejes dneve njihovih pocitnic (Santiago), ko smo dopoldan pospravljale hiso, prale perilo in nacrtovale oratorije, popoldan pa spoznavale car perujskih fiest."

"Kljub temu da zvecer popadamo v spalke in ima zjutraj budilka vsak dan vec dela, da nas vrze pokonci, smo res navdusene in hvalezne za vse aktivnosti, ki nas zaposlujejo te dni. Jih je kar veliko, a ne, Valentina?"

"Sprva delavnice po solah po okoliskih hribckih in delo z Loreno z otroki s posebnimi potrebami, ki se zdaj zdi ze veke dalec, nato Casita de sueños (Hisica sanj) v Sapallangi, delo z birmanci vsako soboto popoldan, nato pa se velika Casa de sueños, pravi mali oratorij, ki smo jo v Sloveniji le sanjale, tu pa je ob nasi zagretosti in pomoci tukajsnjih katehistov, postala se kako resnicna."

"Ja, dela ne manjka. Se pa vedno najde cas tudi za izlete v bliznjo in daljno okolico nasega Pucaraja ... Se spomnis, kako lepo je bilo, ko smo se odpeljale obcudovat zvezde na cakre v hribih, pa spoznavale dezevno Sukllo ..."

"... ali pa izlet v Rakino z mamito Esperanzo in razsirjeno druzino, pa obisk ferie (trznice) v Chupaki, obisk druzine v Huancayu, kosarka z majhnimi, a spretnimi Perujci ..."

"... pa vsi veceri z napovedanimi, veckrat pa tudi z nenapovedanimi obiski ... Se dobro da imamo blog, da so vse te stvari nekje zabelezene - se za pisanje dnevnika kdaj zmanjka casa!"

"Eva, poglej koliko je ze ura, dekleta naju gotovo ze cakajo! Za vse, ki ne veste - danes se v nasi hisi odvija teenager's evening, za vse, ki se pocutijo prestare za Hiso sanj. Nas caka se kar nekaj priprav:)."

"Ja, pa se dokoncati je treba nas zid, ki je tekom danasnjega dne s pomocjo otrok postajal bolj in bolj barvit."


Uzivamo, izkoriscamo vsak trenutek tega misijona.
Pozdrave domov!

torek, 5. avgust 2014

Temelji Hise sanj so zgrajeni

Ura je 14.00 in na polno prebavljamo tako okusno hrano mamite Esperanze kot tudi mnoge dogodke, ki so se zgodili danes dopoldne. Od vceraj je naso hiso preplavilo okoli 50 otrok ter okoli 10 animatorjev - pricela se je Hisa sanj. Smo zmerno utrujene od letanja po hisi in zunaj nje, vseh iger in logisticnih izzivov, a zelo zadovoljne. Do sedaj nam gre kot po maslu; vsak dan imamo neko temo, na katero se nanasa igra zjutraj, zatem kateheza ter nato se 3 solske ure delavnic.

Vceraj smo imeli pravi cirkus: klovna, carovnico, krotilko kac, plesalko, zonglerko ...

Cirkus, ki je konkurenca svetovnim cirkusom :)

Mala "maga" na delavnici carovnij

"Brucha" - mama Esperanza z vnuckoma
 Danes pa smo imeli temo Davida in Goljata - nasih strahov in bozje pomoci. Zadnji dve delavnici pa sta bili velika igra, ki se je koncala z napadom na Goljata (kateheta Miguela) s prisluzenimi vodnimi baloncki.

Najmlajsi pripravljajo malico - sadno solato in cokoladni krogljice

Vlecenje vrvi pri veliki igri - gre se na zivljenje in smrt!

Velika igra

   
Velika igra   


Tako. Sedajle pa ze hitimo v Huancayo po nekaterih nakupih in na vecerjo tipicnih perujskih jedi k neki druzini, kjer smo prejsnji teden na povabilo mame, zagrete kuharice, pripravile struklje, cezano in kruh.
¡Nos vemos!

nedelja, 3. avgust 2014

V ritmu Peruja

Z ulic so se umaknili slovesni orkestri, bogato okrasenih zenskih kril skoraj ne srecas vec. Dnevi santiaga so mimo. Zivljenje bo spet steklo po starih tirnicah. Otroci imajo se en teden pocitnic, kar pa zanje pomeni pomoc v domaci kuhinji in pri drugem delu svojih starsev. Za vse, ki si bodo izprosili dopoldne zase, pripravljamo hiso sanj, po nase nekaksen oratorij, z delavnicami in igrami.
Na hisah obvezna perujska zastava.  Mnoge hise so na vrhu nezakljucene, proti nebu strlijo zice, kajti nikoli se ne ve, kdaj se bo nabralo dovolj za naslednje nadstropje.



Vendar se je ze v casu priprav pokazalo, da tukaj nas oratorij ne gre skozi. Mnogi otroci ne dobijo dovoljenja, animatorji so zaposleni doma in pri studiju. 

Mnogi otroci zivijo v bolj oddaljenih vasicah, brez rednih prometnih povezav do nasega Pucaraja. Pot do nase hise jim predstavlja celo uro pesacenja, nazaj grede pa se v hrib.
 Razmisljamo, ce naj uvajamo kateheze, pogovore o bibliji, o zivljenskih vprasanjih ... za otroke naj bi bilo to novo ... in vendar bi jim rade nekaj dale ...



Po vsem tem, ko smo od domacinov dobile ze zelo veliko. Povabili so nas na izlete v hribe, na kilometrske trznice, na perujski vecer, igrat kosarko ...

me pa v nasi hisi pecemo palacinke, ki se po dveh crnih ponvah izkazejo za smorn ... 
A vazno je prijetno vzdusje, ki ga napolni raznolika druscina v nasi jedilnici ...
Nekaj posebnega za nas tega dne je bilo odkritje tukajsne medgeneracijske povezanosti. Stari, mladi, najmlajsi ... vsi skupaj se zberejo brez zadreg in z dovolj tematik za klepet. 

Na sliki nasa Angelita z dedkom. Kot vedno s cudovito, nenavadno frizuro. Tukaj imajo tako rekoc vsa dekleta dolge (crne) lase, ki pa jih vsak dan krasi drugacne vrste kita. Na frizerski delavnice smo bile me lahko samo ucenke.
Promet, katerega se nikoli ne navelicamo opazovati.
Divja dinamika, ki le po cudezu ne tresci, vznemirljiv kaos, ki ga ocitno samo nevidne niti se drzijo pred katastrofo. Motorji, kombiji, avtomobili, pa tudi kolesa kot na sliki, natovorjena z obilo cim ... vse leze in gre po svoji poti ...

Pa brez zivcnih izpadov. Troblje sicer cvilijo brez prestanka, a vozniki za volani si le mirno zvizgajo in utrjeno prebijajo vozilo skozi mravljisce.


Kulturnih razlik bi se dalo najti se mnogo. Meni najljubsa je hora peruana, ki dovoljuje za nas tudi nedopustno mero zamujanja. In ker sem v hisi se s stirimi Slovenkami, mi se dodatnih podaljskov ne bi odpustile. No, ja, samo da se nas tale na novo (a brez vecjega truda) pridobljena navada ne bo za vedno prijela! :)