Počasi stopam po ledeno hladni Evropi. Zloščena tla letališča, bleščeče trgovinice, plakati s popolnimi nasmeški. Nikjer hupanja neučakanih taksistov, njihovega živahnega prepričevanja: "Taxi, taxi!", nikjer narodnih noš in otrok, privezanih na mamin hrbet, ki udobno kukajo iz mante.
Doma trikrat vprašam, če so morda belili. Nisem vajena belih sten. "A ste prenovili mojo sobo?" Pravijo, da je vse isto, jaz pa kar ne morem verjeti. Nikjer odkrušenega ometa, v kuhinji nič zarjavelih loncev, voda teče brez prestanka.
Odprem okno in diham nočni zrak. Kakšen mir. Živim v prestolici, pa vseeno lahko uzivam tisino.
Tako ocitno je. Namesto politicnih propagand so na jumbo plakatih nalepljeni smehljajoci ljudje z najnovejso garderobo, ki pijejo tocno tisti jogurt in hodijo v shopping in so tvoj zgled za zadovoljstvo.
Tako hitro jim zacnes verjeti. Da se moras samo obleci tako kot oni, se namazati okrog oci in kupiti tisti jogurt in potem bos srecen. Cudno je. Tudi na drugem koncu sveta so bili, osvobojeni toliksnega pritiska in materialnih moznosti, kar srecni.
Nihce se vec ne ozira za mano, nihce ne sprasuje, od kod prihajam. Stopljena sem z maso svojih ljudi. V Peruju smo bile res cele zvezdnice. Smo stopile iz avtobusne postaje, so se vsi ozirali, klepetali, pozdravljali ... Mnogi so rekli, da so obcudovalci evropske kulture, da so zanje Evropejci vzor filozofije in morale. Me smo tezje razlozile, kaj tocno je tisto, kar imajo oni in nas tako ocara. Imajo cas, imajo toplino, imajo pristnost in iznajdljivost, narodne nose, drugacne hise in vse to lahko razvoj odnese s seboj. Smesno se je tako sprehajati po casu. Rad bi jim prinesel napredek in denar, a zavedas se, da s tem izgine nekaj naravnega in pradavnega in se pokori komercializmu.
Nase potovanje smo zakljucile z obiskom obale, coste. Postavile smo se na slavni surf in ujele valove. Neskonca plaza sploh ne trpi pod pritiskom mnozicnega turizma, zvecer si preprosto lahko sam z enakomernimi dihi morja.
Pred usodnim odhodom na letalisce smo obiskale se druzinico nasega prijatelja Daniela, Perujca, ki zivi v Sloveniji. Ker so ravno tega dne slovesno otvorili restavracijo, smo najprej sodelovale v kuhinji, nato pa se pri pokusnji. Moram priznati, da je bilo to kosilce ena najboljsih jedi v Peruju. Mehka yuka, piscanec in nepogresljivi riz. Morda pa je sentimentalnost posledica tega, da je bilo to tudi zadnje kosilo v tej kulinaricno neverjetni dezeli. V druzini je deset otrok in skupaj so neprekosljiva kuharska ekipa, pri cemer eni pomivajo, drugi sekljajo, tretji cvrejo in preostali strezejo. Restavracija je njihov up, da lahko ob delu do konca doštudirajo na univerzah. Seveda ni dvoma, da bi se domacini lahko upirali njihovim dobrotam. Vedno bo polno!
Poleg tega sem se v Peruju naucila zaznavati se eno podrocje dobre hrane: jedi, pripravljene s srcem. Kdor me pozna, ve za mojo nagnjenost do lepih, škropljenih jabolk, juh iz vrecke in kruha z nutello za kosilo. A po mesecu obiskovanja najrazlicnejsih restavracij in kosil mame Esperanse, sem zacela v jedeh prepoznavati kuharjev trud, ljubezen, darilo. Ki ga je vredno sprejeti, ne glede na izgled (okej, izjema je rjavkasti bucni puding, ki ga je hvalabogu lahko namesto mene vsakic pojedla Valentina :).
Zadnje so nas objele sestre uršulinke, z dobrimi željami in napotki. Potem smo se zbasali v taksi in še zadnjič zaokrožili po sivi Limi in njenih prometnih cestah.
Pljusk mrzle popolnosti in luksuza me je kar vrgel. Z nekaj vročine sem na letalu obujala vsak spomin posebaj, kot bi pocasi in previdno odstirala plasti do starih zakladov. Vsak dan je bil zame poln novih presenecenj, vse do zadnjega so me cudili neurejeni wc-ji, iznajdljivi Perujci, naravne lepote, življenski stil. Mislim pa, da je najvecji kulturni sok zame prisel na koncu, z vrnitvijo domov. Nikoli moja soba ni bila tako lepa, kuhinja tako prirocna, promet tako gladek. Nikoli pa mi tudi ni slo tako ocitno na zivce bombandiranje z oglasi in pop kulturo.
In vendar je dobro biti doma. Komaj cakam, da delim z ljudmi nekaj tega dozivetja.
Me smo pobegnile življenju 80% ljudi, pobegnile nerazvitemu, pobegnile bedi in umazaniji. In vendar vse to tam ostaja in čaka, da se opogumi še kdo in odkrije bogastvo in čar dežel kot je Peru. 
Doma trikrat vprašam, če so morda belili. Nisem vajena belih sten. "A ste prenovili mojo sobo?" Pravijo, da je vse isto, jaz pa kar ne morem verjeti. Nikjer odkrušenega ometa, v kuhinji nič zarjavelih loncev, voda teče brez prestanka.
Odprem okno in diham nočni zrak. Kakšen mir. Živim v prestolici, pa vseeno lahko uzivam tisino.
Tako ocitno je. Namesto politicnih propagand so na jumbo plakatih nalepljeni smehljajoci ljudje z najnovejso garderobo, ki pijejo tocno tisti jogurt in hodijo v shopping in so tvoj zgled za zadovoljstvo.
Tako hitro jim zacnes verjeti. Da se moras samo obleci tako kot oni, se namazati okrog oci in kupiti tisti jogurt in potem bos srecen. Cudno je. Tudi na drugem koncu sveta so bili, osvobojeni toliksnega pritiska in materialnih moznosti, kar srecni.
Nihce se vec ne ozira za mano, nihce ne sprasuje, od kod prihajam. Stopljena sem z maso svojih ljudi. V Peruju smo bile res cele zvezdnice. Smo stopile iz avtobusne postaje, so se vsi ozirali, klepetali, pozdravljali ... Mnogi so rekli, da so obcudovalci evropske kulture, da so zanje Evropejci vzor filozofije in morale. Me smo tezje razlozile, kaj tocno je tisto, kar imajo oni in nas tako ocara. Imajo cas, imajo toplino, imajo pristnost in iznajdljivost, narodne nose, drugacne hise in vse to lahko razvoj odnese s seboj. Smesno se je tako sprehajati po casu. Rad bi jim prinesel napredek in denar, a zavedas se, da s tem izgine nekaj naravnega in pradavnega in se pokori komercializmu.
 |
| Ogled rusevin na prostem |
 |
| Glavni trg v mestu Trujillo |
 |
| Se nekaj idile iz Huaraza |
 |
| V druzbi pelikanov |
 |
| Korajza velja. Na plazi jih je na stotine. |
Pred usodnim odhodom na letalisce smo obiskale se druzinico nasega prijatelja Daniela, Perujca, ki zivi v Sloveniji. Ker so ravno tega dne slovesno otvorili restavracijo, smo najprej sodelovale v kuhinji, nato pa se pri pokusnji. Moram priznati, da je bilo to kosilce ena najboljsih jedi v Peruju. Mehka yuka, piscanec in nepogresljivi riz. Morda pa je sentimentalnost posledica tega, da je bilo to tudi zadnje kosilo v tej kulinaricno neverjetni dezeli. V druzini je deset otrok in skupaj so neprekosljiva kuharska ekipa, pri cemer eni pomivajo, drugi sekljajo, tretji cvrejo in preostali strezejo. Restavracija je njihov up, da lahko ob delu do konca doštudirajo na univerzah. Seveda ni dvoma, da bi se domacini lahko upirali njihovim dobrotam. Vedno bo polno!
Poleg tega sem se v Peruju naucila zaznavati se eno podrocje dobre hrane: jedi, pripravljene s srcem. Kdor me pozna, ve za mojo nagnjenost do lepih, škropljenih jabolk, juh iz vrecke in kruha z nutello za kosilo. A po mesecu obiskovanja najrazlicnejsih restavracij in kosil mame Esperanse, sem zacela v jedeh prepoznavati kuharjev trud, ljubezen, darilo. Ki ga je vredno sprejeti, ne glede na izgled (okej, izjema je rjavkasti bucni puding, ki ga je hvalabogu lahko namesto mene vsakic pojedla Valentina :).
Zadnje so nas objele sestre uršulinke, z dobrimi željami in napotki. Potem smo se zbasali v taksi in še zadnjič zaokrožili po sivi Limi in njenih prometnih cestah.
Pljusk mrzle popolnosti in luksuza me je kar vrgel. Z nekaj vročine sem na letalu obujala vsak spomin posebaj, kot bi pocasi in previdno odstirala plasti do starih zakladov. Vsak dan je bil zame poln novih presenecenj, vse do zadnjega so me cudili neurejeni wc-ji, iznajdljivi Perujci, naravne lepote, življenski stil. Mislim pa, da je najvecji kulturni sok zame prisel na koncu, z vrnitvijo domov. Nikoli moja soba ni bila tako lepa, kuhinja tako prirocna, promet tako gladek. Nikoli pa mi tudi ni slo tako ocitno na zivce bombandiranje z oglasi in pop kulturo.
In vendar je dobro biti doma. Komaj cakam, da delim z ljudmi nekaj tega dozivetja.
Me smo pobegnile življenju 80% ljudi, pobegnile nerazvitemu, pobegnile bedi in umazaniji. In vendar vse to tam ostaja in čaka, da se opogumi še kdo in odkrije bogastvo in čar dežel kot je Peru. 
Dobrodošle doma. Pustite srcu, da počasi pristane, da kulturni šok zareže in da se nanovo razveselite Slovenije.
OdgovoriIzbrišiPa upam, da se kaj srečamo, s. Nina