Pa smo doma - še zadnji trije koščki v sestavljanki ekipe POTA Peru 2014. Današnji dan je še v znamenju 'hore peruane', saj sem se zbudila ob 13.40 - 8.40 po perujski uri, ki sem ji sledila zadnjih nekaj tednov. Ko se oziram po hiši je vse tako domače - kot da sem se na pot v daljni Peru odpravila ravno včeraj. Hkrati pa na okolje, v katerem sem odraščala, gledam z novimi očmi.
Ko sem iz letala včeraj pogledala na deževni tloris Pariza, sem se spomnila na našo drago mamo Esperanzo, ko smo skupaj gledali slike naše prestolnice. Začudeno je držala v rokah fotografijo Prešernovega trga, dvignila pogled in vprašala: "Todo esto es el material noble?". Za Perujce so hiše iz material noble vse, ki so zidane iz zidakov, ne pa iz blata ali lesa. Ja, mama, v Evropi - Sloveniji imamo material noble. Noble so naše obleke, šole, zdravstveni in šolski sistem, socialna pomoč. Marsikdo iz našega raja pod Triglavom se vsako jutro zbudi prepričan, da nimamo veliko. Jaz po kratki izkušnji življenja v vsakdanu 80% človeštva vem, da imamo veliko - veliko več. Večini tu ni treba poslati otrok od doma, saj jih toliko doma ne more preživeti. Ni treba delati, študirati in skrbeti za družino hkrati. Vikendi so zaenkrat še vedno dela prosti dnevi. Naši otroci s posebnimi potrebami se igrajo z zanje prilagojenimi igračami in zanemarjeni ne predstavljajo stigme, bremena in sramote svoji družini. Ni del vsakdana srečati žrtve spolnih zlorab, ker cela družina spi v istem prostoru in se moški neredko zvečer domov vračajo pijani ... Vse to so zgodbe ljudi, ki smo jih spoznale.
Po drugi strani pa niti ne vemo, kaj pomeni živeti v skupnosti. Tudi skupina ljudi, ki se 10 minut skupaj prevaža na avtobusu je lahko skupnost. Ko na zadnjem sedežu že nekaj minut joka otrok in ga mamici ne uspe potolažiti, se vsi zavzamejo in ga od rok do rok podajajo do mamice spredaj, ki je ravnokar nahranila svojega otroka, in ima dovolj, da potolaži še enega. Skoraj smo že pozabili kaj pomeni besedna zveza vzeti si čas - za pogovor ob mizi po kosilu, za folkloro - plese in zgodbe naših prednikov, za pot in ne le za dosego cilja ... Niti na pamet nam ne pride, da bi lahko združili delo in družino in na primer hišo in trgovino/restavracijo naredili na istem mestu, da bi otroci lahko pomagali, se igrali in delali domače naloge kar ob delovnih mamah. Boga smo stlačili v enega od instant paketov, ki nam jih oglasi ponujajo na vsakem koraku - ta vključuje nedeljsko sveto mašo, pirhe in potico za Veliko noč in za tiste bolj poduhovljene še sem in tja kakšen sveti angel. Onkraj luže cerkve niso polne, tudi za Veliko noč se ne je veliko, je pa zato On prisoten na vsakem koraku - v šolah, na avtobusih, ljudeh ... Perujski prijatelji so nas, gringe, vedno ganili s svojimi molitvami, saj so zvenele kot pogovor s prijateljem in ne kot obrazci.
Kot vsak popotnik sem v tem mesecu in pol videla mnogo več, kot bi si lahko zapomnila in si zapomnila mnogo več kot le to, kar sem videla. Slike perujskih mest imam še živo pred očimi - tepejo se s popolnimi hišicami in vrtovi slovenskih predmestij. Stiski rok doma so hladni v primerjavi z objemom in poljubom na lica, ki so obvezen del vsakega pozdrava v Peruju. Kljub temu mi je toplo pri srcu, ko spet hodim po domačih cestah, klepetam po slovensko in se veselim v pričakovanju vseh srečanj s prijatelji, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Z našim delovanjem na tej prostovoljni odpravi, na tem misijonu, smo zaključile. Vem pa, da bo izkušnja Peruja še dolgo delovala v meni.
Ko sem iz letala včeraj pogledala na deževni tloris Pariza, sem se spomnila na našo drago mamo Esperanzo, ko smo skupaj gledali slike naše prestolnice. Začudeno je držala v rokah fotografijo Prešernovega trga, dvignila pogled in vprašala: "Todo esto es el material noble?". Za Perujce so hiše iz material noble vse, ki so zidane iz zidakov, ne pa iz blata ali lesa. Ja, mama, v Evropi - Sloveniji imamo material noble. Noble so naše obleke, šole, zdravstveni in šolski sistem, socialna pomoč. Marsikdo iz našega raja pod Triglavom se vsako jutro zbudi prepričan, da nimamo veliko. Jaz po kratki izkušnji življenja v vsakdanu 80% človeštva vem, da imamo veliko - veliko več. Večini tu ni treba poslati otrok od doma, saj jih toliko doma ne more preživeti. Ni treba delati, študirati in skrbeti za družino hkrati. Vikendi so zaenkrat še vedno dela prosti dnevi. Naši otroci s posebnimi potrebami se igrajo z zanje prilagojenimi igračami in zanemarjeni ne predstavljajo stigme, bremena in sramote svoji družini. Ni del vsakdana srečati žrtve spolnih zlorab, ker cela družina spi v istem prostoru in se moški neredko zvečer domov vračajo pijani ... Vse to so zgodbe ljudi, ki smo jih spoznale.
 |
| Perujski prijatelji - pogrešale vas bomo! |
Po drugi strani pa niti ne vemo, kaj pomeni živeti v skupnosti. Tudi skupina ljudi, ki se 10 minut skupaj prevaža na avtobusu je lahko skupnost. Ko na zadnjem sedežu že nekaj minut joka otrok in ga mamici ne uspe potolažiti, se vsi zavzamejo in ga od rok do rok podajajo do mamice spredaj, ki je ravnokar nahranila svojega otroka, in ima dovolj, da potolaži še enega. Skoraj smo že pozabili kaj pomeni besedna zveza vzeti si čas - za pogovor ob mizi po kosilu, za folkloro - plese in zgodbe naših prednikov, za pot in ne le za dosego cilja ... Niti na pamet nam ne pride, da bi lahko združili delo in družino in na primer hišo in trgovino/restavracijo naredili na istem mestu, da bi otroci lahko pomagali, se igrali in delali domače naloge kar ob delovnih mamah. Boga smo stlačili v enega od instant paketov, ki nam jih oglasi ponujajo na vsakem koraku - ta vključuje nedeljsko sveto mašo, pirhe in potico za Veliko noč in za tiste bolj poduhovljene še sem in tja kakšen sveti angel. Onkraj luže cerkve niso polne, tudi za Veliko noč se ne je veliko, je pa zato On prisoten na vsakem koraku - v šolah, na avtobusih, ljudeh ... Perujski prijatelji so nas, gringe, vedno ganili s svojimi molitvami, saj so zvenele kot pogovor s prijateljem in ne kot obrazci.
 |
| Dragocen spomin na pravega malega zdravnika. |
Kot vsak popotnik sem v tem mesecu in pol videla mnogo več, kot bi si lahko zapomnila in si zapomnila mnogo več kot le to, kar sem videla. Slike perujskih mest imam še živo pred očimi - tepejo se s popolnimi hišicami in vrtovi slovenskih predmestij. Stiski rok doma so hladni v primerjavi z objemom in poljubom na lica, ki so obvezen del vsakega pozdrava v Peruju. Kljub temu mi je toplo pri srcu, ko spet hodim po domačih cestah, klepetam po slovensko in se veselim v pričakovanju vseh srečanj s prijatelji, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Z našim delovanjem na tej prostovoljni odpravi, na tem misijonu, smo zaključile. Vem pa, da bo izkušnja Peruja še dolgo delovala v meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar