nedelja, 20. april 2014

Aleluja! ~ Aleluya!



Huevo de pascua


Veselo veliko noč!
~
¡Feliz Semana Santa!

Nuestro Señor ha resucitado!

Kljub temu delaj dobro



Delaš dobro, 
a ti govorijo, da to počneš
s sebičnimi nameni.
Kljub temu delaj dobro.


Nasmehnite se drug drugemu,
nasmehnite se svoji ženi,
možu, 
otrokom,
prijateljem,
kolegom,
znancem,
neznancem;
bodite nasmejani,
to vam bo pomagalo
napredovati v medsebojni ljubezni.

(Mati Terezija) 

http://www.radiokrka.com/Portals/221249_184748_mother_teresa_01.jpg

sreda, 16. april 2014

4 dl zate ... ali ... ko presežeš svoje meje

Sošolci iz osnovne šole se še dobro spomnijo dekletca iz tretjega razreda, ki se je po cepljenju na sistematskem pregledu pred vsemi sesedlo in se zbudilo šele na ambulantni postelji z nogami visoko v zraku; tudi župljani me poznajo po deklici, ki je s svojimi "padci skupaj" po koncu pridige motila veroizpoved; doma pa jih tudi ne preseneča, če mi postane slabo že ob pogledu na krvav (oziroma z rdečim kulijem umazan) prst ...
Tudi sama sem se že sprijaznila, da pač nisem za "krvavo, boleče, presunljivo", pač ne bom kirurg, pač bom padala skupaj na medicinskih vajah, pač ne bom stala v neprezračenih prostorih ... in pač ne bom nikoli šla na krvodajalsko akcijo.

Včasih sami sebe omejimo, si postavimo meje, kjer jih ni, ne verjamemo v svoje sposobnosti. To sem spoznala danes, ko sem sedela na udobnem stolu na Zavodu za transfuzijsko medicino, z iglo v žili in pumpajočo roko - potem ko sem se prebila skozi odvzem krvi iz prsta, anketo, merjenje pritiska, pretentala zdravnico ter popila ogromne količine tekočine - in se počutila ... odlično! 

Hvala sokoordinatorki Evi, ki je verjela; da sva skupaj presegli meje.


Ste kdaj podvomili, da bomo prišle do Peruja? ;)

ponedeljek, 14. april 2014

Duhovna kapljica o pogumu

Večja kot je moč sočutja, ki ga čutiš do drugih, bolj pogumen postaneš. Večji kot je pogum, manj si nagnjen k malodušju in izgubi upanja. Zaradi tega je sočutje tudi vir notranje moči. S povečano notranjo močjo je mogoče razviti trdno odločnost in z odločnostjo imamo več možnosti za uspeh, ne glede na to kakšne so ovire. DALAJ LAMA

nedelja, 13. april 2014

Hvala

Odhajam spat po pestrem vikendu. Od petka popoldan pa vse do nedeljskega kosila smo se posvetili Potom. Zopet smo spoznavali Zaplano, tokrat tako s sveže zelenimi travniki, cvetočimi grmi, uglašenim ptičjim petjem, delavnimi ljudmi in zanimivimi potmi, na katere smo se tokrat fizično odpravili s svojim koordinatorskim parom. Več o naših odkrivanjih in doživetjih še prileti v naš spletni dnevnik, v tem zapisu pa si želim izreči zahvalo.
Hvala, tim Pota; za odlično hrano, dobro vzdušje, za vašo odprost, za delitev znanja in izkušenj, za vaše vragolije;), za občutek skupnosti, v kateri se počutiš varnega ... Hvala za vašo šolo za življenje.

Morda je čas, da se spravimo iz toplega gnezda?  

četrtek, 10. april 2014

¡Naučimo se špansko! 1. lekcija



"...Še to vam polagam na srce: naučite se špansko!..."

Besede sestre Andreje, ki je naša gostiteljica v Peruju, mi še vedno odzvanjajo v ušesih. Hitro nas je postavila na realna tla; angleščina nam sredi Andov ne bo pomagala. Zatorej smo se zagrizle v raznorazne metode hitrega in učinkovitega učenja tega simpatičnega jezika; tečaj z Argentinko Marjano, poslušanje španskih pesmi, (spet) gledanje telenovel in drugih španskih filmov, branje španske literature, dribljanje slovničnih pravil... Da na naše zaobljube ne pozabimo, nas bo na blogu spremljala tudi tale rubrika, ki bo postregla z nekaj osnovami, in pa slovarček, ki ga najdete v stolpcu desno.

Španščine ni težko brati; logika "piši kao što govoriš".
Ima le nekaj posebnosti:)

C pred A, O, U se prebere z našim K
Canciones /kanciones/, comunicar /komunikar/, cultura /kultura/ 

C pred E in I pa se bere s C
Cecilia, cine

Ch se izgovori kot naš Č
Chile /Čile/

G pred E in I se bere s H
Gerona /Herona/, Ginebra /Hinebra/

G pred A, O, U, UE, UI se bere z G
ganar, gol, gustar, Guernica /gernika/, guitarra /gitara/

H se sploh ne spregovori
hilo /ilo/, Honduras /onduras/, ahora /aora/

J se spregovori s H
Jose /Hose/, hijo /iho/

LL se spregovori kot "lij"
llamarse /ljamarse/

Ñ se spregovori kot "nj"
niño /ninjo/

Qu se izgovori kot K
queso /keso/

RR zveni kot močan R
sierra /sieRRRRa/

Y sredi besede se izgovori Ž
mayo /mažo/

Y sam ali na koncu besede se izgovori kot J
hay /aj/, soy /soj/, y /i/

Zdaj pa si na glas preberi odlomek iz Don Kihota in upoštevaj vsaj pravila! 
Buena suerte! :) 

"En un lugar de la Mancha, de cuyo nombre no quiero acordarme, no ha mucho tiempo que vivía un hidalgo de los de lanza en astillero, adarga antigua, rocín flaco y galgo corredor. Una olla de algo más vaca que carnero, salpicón las más noches, duelos y quebrantos los sábados, lantejas los viernes, algún palomino de añadidura los domingos, consumían las tres partes de su hacienda. El resto della concluían sayo de velarte, calzas de velludo para las fiestas, con sus pantuflos de lo mesmo, y los días de entresemana se honraba con su vellorí de lo más fino."



Ali kaj razumeš ...?

sreda, 9. april 2014

Prostovoljstvo gor, prostovoljstvo dol :)

Kako lepo je obujati spomine … Že od malih nožic, no nekje od tretjega razreda osnovne šole stopam po skavtski poti. In v tem času sem nabrala že lepo zbirko žuljev, spekla ogromno hrenovk v tvistu in  »zašvicala« prenekatero majico. Vmes pa doživela tudi naslednje situacije:

Sprehod po rekordno nizki Savinji, pri katerem za sabo vlečeš kanu, ker je voda prenizka za veslanje – odkrita nova vrsta rekreacije!
Vzpon na nedolžen hrib, ki pa se spremeni v sinonim za muko in trpljenje, ko ugotoviš, da si zgrešil pot in se že lep čas, po nečem, kar zgleda kot navpičnica, vzpenjaš na njegovega 400 m višjega brata – in neprecenljiv trenutek ko ga skupaj z ogromnim nahrbtnikom in četico prijateljev osvojiš.
Sveta maša na robu pečine, sončni zahod, gozdovi do koder ti seže pogled – in mir v srcu.
Noč pod zvezdami, prijatelji okrog ognja in na ustnicah nasmeh in pesem – sreča.
Olajšanje, ko tik pod vrhom plezalne poti položiš roko na idealen oprimek – luknjo –in groza, ko v njeni globini nekaj srdito zarenči!
Ponos, ko kot voditelj opazuješ svoje skavte, kako z navdušenjem lovijo lisico – in hvaležnost, da si lahko del tega.
Nekje tekom moje skavtske poti sem izvedela, da smo skavti prostovoljci.
TRADICIONALNI JUTRANJI DVIG ZASTAVE
Poletje 2012 sem deloma preživela tudi na mednarodnem taboru na Mauritiusu. Dva dni smo kot prostovoljci popestrili otrokom v sirotišnici. Velikokrat si tamkajšnje sirote bolj kot česarkoli želijo pozornosti sočloveka. Nekateri so si tako kar izbrali »svojega prostovoljca« in nas ljubosumno čuvali. Tako sem popoldne preživela v igri z milnimi mehurčki, v francosko-slovenskem klepetanju in v spakovanju za malega fotografa preživela v družbi Marvina. Zdi se, da lahko včasih še vedno čutim njegovo težo v mojem naročju in drobceno uho na mojih ustnicah, ko se je proti koncu dneva umiril in prepustil tihemu petju uspavank. In še vedno lahko čutim pogled njegovih očitajočih oči, ko sem tisti dan odhajala.
"MOJ" MARVIN

Septembra 2013 sem jo s prijateljem ucvrla na prostovoljni tabor na Češko. Na dan nas je čakalo 6 ur dela, preostanek pa smo preživeli v druženju z domačini in med sabo. Zadnjo noč, ki smo jo preživeli skupaj ob klavirju, druženju, tudi ob kakšni pirovski flaški (navsezadnje smo bili na Češkem :) ) in gromozanskih količinah smeha, sploh nismo zatisnili oči. Zjutraj, ko smo se razšli, sem imela prav zares občutek, kot da se poslavljam od prijateljev, ki jih poznam že skoraj vse življenje.
EKIPA INTERNATIONAL


V glavi imam še toliko smešnih, globokih, navdušenih, posebnih pripetljajev, ki sem jih doživela na svoji poti prostovoljstva, da bi lahko pisala še in še. Pa bom počasi zaključila, je za mano kar dolg dan.. :) Ni ti treba biti prostovoljec, da se lahko zabavaš v družbi prijateljev. Ni treba biti prostovoljec, da se lahko podaš na avanturo v daljno deželo. Niti ni treba biti prostovoljec, da začutiš sočloveka in mu v kratkem času, ki vama je na voljo, podariš kar največ sebe. A če si, vse te izkušnje dobijo tisto »nekaj več«. Spoznala sem, da res drži rek: Več kot daš, več imaš. Kot prostovoljka imam notranji mir in zadovoljstvo. Imam čudovite izkušnje. Imam vero v svet in ljudi. Prepričana sem, da bomo na naši odpravi v Peru doživele stotine trenutkov, ki se nam bodo vtisnili v srce, prav tako, kot so se zgornji meni. Vemo, da s svojim delovanjem v Peruju ne bomo izboljšale položaja ljudi, s katerimi bomo sodelovale. Zavedamo se, da nam bo ob razhodu po mesecu skupnega življenja vsem hudo. Ali se torej sploh splača iti na mednarodno prostovoljno odpravo?
DA. Navdihuje nas Gandhijev znameniti stavek: »Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu!«. Želimo si biti majhna sprememba v njihovih življenjih. Oni pa bodo zagotovo velika sprememba v naših.

nedelja, 6. april 2014

Še moj pogled ali kaj sem doživela danes...

Tri Perujke smo se danes napotile v osrčje Dolenjske, v župnijo Šentpeter-Otočec. Pravzaprav sta se v zgodnjih jutranjih urah iz Polhovega Gradca in Ljubljane na pot odpravili Meta in Uršula (kakšno sočno podrobnost več o poti si preberite v spodnji objavi), jaz pa sem lahko spala nekoliko dlje, saj smo bile namenjene prav v mojo domačo župnijo. Kljub temu mi vznemirjenje pred predstavitvijo naše POTA odprave svojim prijateljem in sofaranom ni pustilo poležavati prav dolgo – skozi glavo so mi švigale številne misli in vprašanja. Ali smo dobro pripravile predstavitev? Bodo ljudje pripravljeni odpreti srca (in denarnice :) ) v podporo našim poletnim podvigom? Je naš namen res nesebičen in vreden podpore?

Tri maše v Šentpetru in Ždinji vasi so hitro minile. Začetna nervoza se je počasi spreminjala v navdušenje, saj smo dobile občutek, da so nam ljudje radi prisluhnili, pa tudi kaj povprašali. Naposled je prišel tudi čas, da smo odprle škatlo s prostovoljnimi prispevki in se, priznam, radovedno zazrle vanjo. In… ostale brez besed. Kar nekaj časa je minilo, da nam je uspelo prešteti vse darove. Vsota je mnogokrat presegla naša pričakovanja. Zaupanje in podpora, ki sem jo danes začutila s strani sofaranov tako v finančnem, kot v duhovnem pogledu, se me je globoko dotaknila. Naši odpravi je dala novo razsežnost – veliko odgovornost, da upravičimo vaše zaupanje in darove položimo v prave roke. Roke, ki bodo poskrbele, da bodo obrodili obilne sadove.

Vaša velikodušnost nam je dala novega zaleta in verjamem, da nas bojo vaše molitve podpirale še naprej. Tisočkrat vam hvala! 


Ko kljub pozni uri še pišeš

Budilka me v nedeljo zbudi sredi noči (beri: ob 4.30). Prvo, kar mi pride na pamet, je vprašanje: Zakaj?, Čemu mi je tega treba, ko bi lahko še nekaj ur sladko spala? A dogovor je dogovor, prejšnjo nedeljo so v Šentpetru na Otočcu  pri maši oznanili, da pridemo me, Perujke, predstavit svoj projekt. Čas teče in ne smem hiteti z avtom na mokri cesti. Vstanem, z zajtrkom zmotim normalni bioritem telesa, in se podam na pot proti Novemu mestu. V Ljubljani poberem še Uršulo, ki ob 5.30 še mirno sprehaja svojega psa ;). Kreneva v smeri oznak Novo mesto. Čez kakih 15 minut naju te usmerijo dol z avtoceste. Uršula: "No, saj sedaj pa samo do krožnega križišča... nato bo tam neka Qulandia in že bova tam... Evo, tam čez je že neko nakupovalno središče! Opa, kaj pa je to? Oznaka Rudnik - kaj sva še v Ljubljani? Očitno..." Pač, jutranja ura ;). Čez eno uro pa le dospeva do prave Qulandie in Evine hiše. Ura je petnajst minut do sedmih - ravno prav! 

V naslednjih nekaj urah smo do-(pre-)živele tri maše, dva križeva pota in en krst. In glavno: ljudem smo predstavile naše poslanstvo. Očitno je, da so nam farani zaupali (ali pa je to že v sami naravi Dolenjcev?), saj so našo odpravo kar krepko finančno podprli. To nam daje kar dobršno mero zagona za naprej in vprašanje, ki sem si ga zastavila zjutraj ob zvonenju budilke, se zdi nesmiselno ob vseh teh ljudeh, ki v nas tako močno verjamejo. 
Naša motivacija pa dobesedno poleti v višave popoldne, ko se Valentina, Eva in jaz odpravimo še v Celje z namenom, da bi tam izvedele kaj koristnega od Milene, prostovoljke izpred dveh let, ki se je v Peruju dva meseca ukvarjala z zapuščenimi otroki z motnjami v duševnem razvoju. Ona nam da vedeti, da je Peru izkušnja z veliko začetnico. Nanjo se ne da pripraviti tako, da te ne bi šokirala - pravi, da je priprava le molitev. Ti dve uri pogovora sta v spominu kot en sam preplet zgodb vseh otrok, nasvetov, vprašanj, novih idej in pričakovanj. Odprla so se povsem nova obzorja in razjasnili mnogi dvomi, saj je bilo res čutiti, kako se je Peru ugnezdil v Mileni in kakšna Izkušnja se nam obeta.
Da, bilo je vredno celo nedeljo posvetiti Peruju. Dokaz: dan se je začel že sredi noči, a jaz kljub pozni uri še kar pišem o njem, namesto da bi šla spat. ;)  

Navdušenje na poti domov
META

sobota, 5. april 2014

Perujke navdušujejo Otočane

Jutri bodo šentpetrske maše prav v posebnem - perujskem vzdušju. Pustimo se presenetiti:)

Čudna so pota …


Začelo se je z željo, ki ni ugasnila, ampak postajala še bolj živa; iti v misijone, kot prostovoljka nekam na drugi pol Zemlje. Ker je Slovenija včasih tako tesna, moji koraki pa tako majhni in neopazni… Želja se ni utišala, ker se je podvojila, dobivala pa je tudi vedno bolj realno in uresničljivo podobo. Na poti se mi je že jeseni pridružila sošolka Eva, ki so naju družile vaje iz biofizike in kemije, predvsem pa skupni interesi, vrednote, cilji. Na prvi projekt sva se odpravili lani poleti, ob koncu izpitov – obhodili sva slovensko obalo (v dolgu imava še del Sečoveljskih solin, Luki Koper pa sva se odpovedali). Je Bog že vedel, da bova naslednje leto 42km obalo Slovenije zamenjali za 3000m visoke Ande v Peruju? Nama se še svitalo ni.
Pota so naju pritegnila s svojim programom. Potrditev sva našli na zaključku projektov iz 2013. Kam greva? Nekaj naju vleče v Južno Ameriko, a pustimo se presenetiti. Samo, da bo časovno ustrezalo najinim planom – skavtom za Evo in oratorijem zame.
Krištofov sms: »Bi bila koordinatorka?« Če je Eva zraven, izziv sprejet!
Prvo srečanje, sobota ?? Nikogar ne poznava, okolje je tuje, ali sploh prav razumeva tale Pota? Nič, dekleti, v Bolivijo gresta. Psihiatrična bolnica se dvema medicinkama mamljivo sliši. A komaj sva se vživeli v vlogo Bolivijk, jih doma psihično pripravili, že izvedeli, kakšna je hrana, kakšni ljudje, kakšni so avtobusi, že so se pota začela obračati po svoje…
Danes vem povedati, da se s skupino 5 deklet odpravljamo v Peru, v Ande, v Pucará, med otroke. Gremo direktno v času našega oratorija in Evinega skavtskega tabora. Na poti smo pridobili 3 člane in nato izgubili druge 3.  
Že v prvih 2 mesecih priprav so me Pota začela učiti pomembnih življenjskih lekcij. Da so pričakovanja zato, da se izpolni nepričakovano. Da ne morem z glavo skozi zid. Da v trenutkih odločitev pomaga lestvica vrednot in prioritet. Da ima Bog zanimive plane in da nam zaupa, da zmoremo čez prepreke. Mi pa moramo zaupati njegovim potem …