Rahlo nenavaden naslov, ki se na maturi zagotovo ne bo pojavil, mi je v izziv za še zadnje ponavljanje pred jutrišnjim prvim maturitetnim izpitom, ki se bliža skupaj z rahlo nervozo in tisoč nasveti, kako dobro odpisati maturo, kaj prej pojesti, kako se naspati in kako preživeti. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo skupaj z literarnimi junaki znorel še kdo od nas.
Tako kot pred svojo usodo ne moremo pobegniti mi, tako se pred ujetostjo znajdejo osrednji dramski liki. Hamlet, razpet med nalogo maščevanja svojega očeta in mladostnimi razmišljanji, ki jih navdihuje renesančna miselnost, se v želji, da bi pridobil čas, zateče v norost. Fiziki se ob koncu drame odločijo, da ostanejo v sanatoriju. Čeprav zaprti kot norci bodo lahko snovali fizikalne teorije še naprej in tako ne ogrožali sveta ali človeštva. A svet se zdi obrnjen na glavo, do oblasti se vedno znova prikopljejo pohlepni in nemoralni vladarji. Okruten Kantor, ponorela doktorica von Zahnd, nasilni Volodja. Glavni junaki ostanejo zvezanih rok. Sledili so morali vesti, srcu, občutku za lepoto, a ob spopadu z izprijenim svetom za seboj pustili le zgled, vidnejšh sprememb pa ne. Na prvi pogled se zdi položaj človeka brezupen in determiniran.
Vendar pa je tudi v umetnosti tako kot v velikonočnem sporočilu. Umreti, da zaživiš znova, drugače. Hamlet mora maščevati očeta, odpustiti Laertu in hip zatem umreti. Izpolnil je poslanstvo in svojo sporočilo predal naprej. Zdi se, da je Danska izgubljena, saj jo bo odslej vodil norveški kralj. Jaz pa vseeno menim, da jo bo Hamletovo sporočilo oplemenitilo in naredilo močnejšo.
Podobno je v Durrenmattovih Fizikih.Izrabljeni so v izprijenih načrtih doktorice, a njihov zgled bralce ali gledalce spodbuja k lastnemu spraševanju- odgovornost do znanosti, se to tiče tudi mene? Sem sposoben žrtve za boljši svet?
Nadalje Cankarjeva slika takratnih razmer na Slovenskem. Maks je za ceno svojega kljubovanja izgubil življenje. Je bilo vredno? Postal je kamen, ki ga je Kantor brcnil s poti in nihče več se ne bo spotaknil ob ta kamen. Razen tistih, ki želijo slediti srcu in vesti, ne glede na svet zunaj. Zvesti notranjim smernicam, bosta tankočutni Francka in Nina vedno pričali o resnici.
In na koncu Veliki briljantni valček. V dvorani zavoda Svoboda osvobaja morajo ljudje plesati kot pokaže Volodja, sicer jim odrežejo nogo ali pa kar življenje. Plesati je treba njegov špil. A kdor želi preživeti, mora odkriti pot v svobodo, ki jo je sposoben samo človek. Pot v notranjo svobodo. V pomene, ki jih nežno prikrije metafora, v citate svetega pisma, v oljne slike, v spomine, v misli, v kitarske zvoke ...
Vsak ima svoje orožje. Volodja nasilje, junaki drame pa zgoraj našteto. Oni imajo umetnost in skrito upanje pod njo.
In prostovoljstvo? Kje je je tu kakšen prostovoljec? Prostovoljec je Hamlet, ki mu je duh sporočil, da njegova matura ni le na RIC-ovih polah in sedaj omahujoče išče korake in dokaze, da je imel duh prav. Prostovoljec je Mobius, ki s svojim zgledom prepričuje v pogumne odločitve. Ki se odloča za tisto, kar prinaša svetu upanje in je pri tem sposoben tudi lastnih žrtev. Prostovoljec je Maks Krnec(okej, upajmo, da ne ravno falirani študent :)), ki se odzove klicanju iz teme, da bi prinesel svetlobo in nikoli ne pristane na temačnost, ki jo ponuja Kantor. Prostovoljec je Simon Veber, ki je poslan v nenavadno družbo in se skupaj z njimi uči iskati notranje svobode. Volodja mu reče: "Zdaj si pa res v." Zdaj, ko je "v", mora iskati nove poti, nove jezike, nove pomene. Ker je vsak preživel drugače- eni s kitaro in drugi z barvami in poezijo in drug drugemu so bili v oporo. In že zdavnaj zmagovalci nad Volodjo.
Skočile bomo "v" in se učile novih jezikov, pa ne mislim le španščine. Tudi na valček mislim, ki pa je po mojem briljanten šele takrat, ko se z vsem zaupanjem prepustiš Njegovi glasbi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar