Prostovoljstvo gor, prostovoljstvo dol :)

Kako lepo je obujati spomine … Že od malih nožic, no nekje od tretjega razreda osnovne šole stopam po skavtski poti. In v tem času sem nabrala že lepo zbirko žuljev, spekla ogromno hrenovk v tvistu in  »zašvicala« prenekatero majico. Vmes pa doživela tudi naslednje situacije:

Sprehod po rekordno nizki Savinji, pri katerem za sabo vlečeš kanu, ker je voda prenizka za veslanje – odkrita nova vrsta rekreacije!
Vzpon na nedolžen hrib, ki pa se spremeni v sinonim za muko in trpljenje, ko ugotoviš, da si zgrešil pot in se že lep čas, po nečem, kar zgleda kot navpičnica, vzpenjaš na njegovega 400 m višjega brata – in neprecenljiv trenutek ko ga skupaj z ogromnim nahrbtnikom in četico prijateljev osvojiš.
Sveta maša na robu pečine, sončni zahod, gozdovi do koder ti seže pogled – in mir v srcu.
Noč pod zvezdami, prijatelji okrog ognja in na ustnicah nasmeh in pesem – sreča.
Olajšanje, ko tik pod vrhom plezalne poti položiš roko na idealen oprimek – luknjo –in groza, ko v njeni globini nekaj srdito zarenči!
Ponos, ko kot voditelj opazuješ svoje skavte, kako z navdušenjem lovijo lisico – in hvaležnost, da si lahko del tega.
Nekje tekom moje skavtske poti sem izvedela, da smo skavti prostovoljci.

TRADICIONALNI JUTRANJI DVIG ZASTAVE

Poletje 2012 sem deloma preživela tudi na mednarodnem taboru na Mauritiusu. Dva dni smo kot prostovoljci popestrili otrokom v sirotišnici. Velikokrat si tamkajšnje sirote bolj kot česarkoli želijo pozornosti sočloveka. Nekateri so si tako kar izbrali »svojega prostovoljca« in nas ljubosumno čuvali. Tako sem popoldne preživela v igri z milnimi mehurčki, v francosko-slovenskem klepetanju in v spakovanju za malega fotografa preživela v družbi Marvina. Zdi se, da lahko včasih še vedno čutim njegovo težo v mojem naročju in drobceno uho na mojih ustnicah, ko se je proti koncu dneva umiril in prepustil tihemu petju uspavank. In še vedno lahko čutim pogled njegovih očitajočih oči, ko sem tisti dan odhajala.

"MOJ" MARVIN

Septembra 2013 sem jo s prijateljem ucvrla na prostovoljni tabor na Češko. Na dan nas je čakalo 6 ur dela, preostanek pa smo preživeli v druženju z domačini in med sabo. Zadnjo noč, ki smo jo preživeli skupaj ob klavirju, druženju, tudi ob kakšni pirovski flaški (navsezadnje smo bili na Češkem :) ) in gromozanskih količinah smeha, sploh nismo zatisnili oči. Zjutraj, ko smo se razšli, sem imela prav zares občutek, kot da se poslavljam od prijateljev, ki jih poznam že skoraj vse življenje.

EKIPA INTERNATIONAL

V glavi imam še toliko smešnih, globokih, navdušenih, posebnih pripetljajev, ki sem jih doživela na svoji poti prostovoljstva, da bi lahko pisala še in še. Pa bom počasi zaključila, je za mano kar dolg dan.. :) Ni ti treba biti prostovoljec, da se lahko zabavaš v družbi prijateljev. Ni treba biti prostovoljec, da se lahko podaš na avanturo v daljno deželo. Niti ni treba biti prostovoljec, da začutiš sočloveka in mu v kratkem času, ki vama je na voljo, podariš kar največ sebe. A če si, vse te izkušnje dobijo tisto »nekaj več«. Spoznala sem, da res drži rek: Več kot daš, več imaš. Kot prostovoljka imam notranji mir in zadovoljstvo. Imam čudovite izkušnje. Imam vero v svet in ljudi. Prepričana sem, da bomo na naši odpravi v Peru doživele stotine trenutkov, ki se nam bodo vtisnili v srce, prav tako, kot so se zgornji meni. Vemo, da s svojim delovanjem v Peruju ne bomo izboljšale položaja ljudi, s katerimi bomo sodelovale. Zavedamo se, da nam bo ob razhodu po mesecu skupnega življenja vsem hudo. Ali se torej sploh splača iti na mednarodno prostovoljno odpravo?
DA. Navdihuje nas Gandhijev znameniti stavek: »Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu!«. Želimo si biti majhna sprememba v njihovih življenjih. Oni pa bodo zagotovo velika sprememba v naših.