Sošolci iz osnovne šole se še dobro spomnijo dekletca iz tretjega razreda, ki se je po cepljenju na sistematskem pregledu pred vsemi sesedlo in se zbudilo šele na ambulantni postelji z nogami visoko v zraku; tudi župljani me poznajo po deklici, ki je s svojimi "padci skupaj" po koncu pridige motila veroizpoved; doma pa jih tudi ne preseneča, če mi postane slabo že ob pogledu na krvav (oziroma z rdečim kulijem umazan) prst ...
Tudi sama sem se že sprijaznila, da pač nisem za "krvavo, boleče, presunljivo", pač ne bom kirurg, pač bom padala skupaj na medicinskih vajah, pač ne bom stala v neprezračenih prostorih ... in pač ne bom nikoli šla na krvodajalsko akcijo.
Včasih sami sebe omejimo, si postavimo meje, kjer jih ni, ne verjamemo v svoje sposobnosti. To sem spoznala danes, ko sem sedela na udobnem stolu na Zavodu za transfuzijsko medicino, z iglo v žili in pumpajočo roko - potem ko sem se prebila skozi odvzem krvi iz prsta, anketo, merjenje pritiska, pretentala zdravnico ter popila ogromne količine tekočine - in se počutila ... odlično!
Hvala sokoordinatorki Evi, ki je verjela; da sva skupaj presegli meje.
Ste kdaj podvomili, da bomo prišle do Peruja? ;)
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši(Še) En izziv premagan, mnogo jih še pride ... Veselim se, da se bova z njimi soočali skupaj!
OdgovoriIzbrišiEva, jaz tukaj še vedno čakam eno slikco...;)
OdgovoriIzbriši