Začelo se je z željo, ki ni ugasnila, ampak postajala še bolj živa; iti v misijone, kot prostovoljka nekam na drugi pol Zemlje. Ker je Slovenija včasih tako tesna, moji koraki pa tako majhni in neopazni… Želja se ni utišala, ker se je podvojila, dobivala pa je tudi vedno bolj realno in uresničljivo podobo. Na poti se mi je že jeseni pridružila sošolka Eva, ki so naju družile vaje iz biofizike in kemije, predvsem pa skupni interesi, vrednote, cilji. Na prvi projekt sva se odpravili lani poleti, ob koncu izpitov – obhodili sva slovensko obalo (v dolgu imava še del Sečoveljskih solin, Luki Koper pa sva se odpovedali). Je Bog že vedel, da bova naslednje leto 42km obalo Slovenije zamenjali za 3000m visoke Ande v Peruju? Nama se še svitalo ni.
Pota so naju pritegnila s svojim programom. Potrditev sva našli na zaključku projektov iz 2013. Kam greva? Nekaj naju vleče v Južno Ameriko, a pustimo se presenetiti. Samo, da bo časovno ustrezalo najinim planom – skavtom za Evo in oratorijem zame.
Krištofov sms: »Bi bila koordinatorka?« Če je Eva zraven, izziv sprejet!
Prvo srečanje, sobota ?? Nikogar ne poznava, okolje je tuje, ali sploh prav razumeva tale Pota? Nič, dekleti, v Bolivijo gresta. Psihiatrična bolnica se dvema medicinkama mamljivo sliši. A komaj sva se vživeli v vlogo Bolivijk, jih doma psihično pripravili, že izvedeli, kakšna je hrana, kakšni ljudje, kakšni so avtobusi, že so se pota začela obračati po svoje…
Danes vem povedati, da se s skupino 5 deklet odpravljamo v Peru, v Ande, v Pucará, med otroke. Gremo direktno v času našega oratorija in Evinega skavtskega tabora. Na poti smo pridobili 3 člane in nato izgubili druge 3.
Že v prvih 2 mesecih priprav so me Pota začela učiti pomembnih življenjskih lekcij. Da so pričakovanja zato, da se izpolni nepričakovano. Da ne morem z glavo skozi zid. Da v trenutkih odločitev pomaga lestvica vrednot in prioritet. Da ima Bog zanimive plane in da nam zaupa, da zmoremo čez prepreke. Mi pa moramo zaupati njegovim potem …
Ni komentarjev:
Objavite komentar