Tri Perujke smo se danes napotile v osrčje
Dolenjske, v župnijo Šentpeter-Otočec. Pravzaprav sta se v zgodnjih jutranjih
urah iz Polhovega Gradca in Ljubljane na pot odpravili Meta in Uršula (kakšno sočno podrobnost več o poti si preberite v spodnji objavi), jaz pa
sem lahko spala nekoliko dlje, saj smo bile namenjene prav v mojo domačo
župnijo. Kljub
temu mi vznemirjenje pred predstavitvijo naše POTA odprave svojim prijateljem
in sofaranom ni pustilo poležavati prav dolgo – skozi glavo so mi švigale
številne misli in vprašanja. Ali smo dobro pripravile predstavitev? Bodo ljudje
pripravljeni odpreti srca (in denarnice :) ) v podporo našim poletnim podvigom?
Je naš namen res nesebičen in vreden podpore?
Tri maše v Šentpetru in Ždinji vasi so hitro minile. Začetna
nervoza se je počasi spreminjala v navdušenje, saj smo dobile občutek, da so nam
ljudje radi prisluhnili, pa tudi kaj povprašali. Naposled je prišel tudi čas,
da smo odprle škatlo s prostovoljnimi prispevki in se, priznam, radovedno
zazrle vanjo. In… ostale brez besed. Kar nekaj časa je minilo, da nam je uspelo
prešteti vse darove. Vsota je mnogokrat presegla naša pričakovanja. Zaupanje in
podpora, ki sem jo danes začutila s strani sofaranov tako v finančnem, kot v
duhovnem pogledu, se me je globoko dotaknila. Naši odpravi je dala novo
razsežnost – veliko odgovornost, da upravičimo vaše zaupanje in darove položimo
v prave roke. Roke, ki bodo poskrbele, da bodo obrodili obilne sadove.
Vaša velikodušnost nam je dala novega zaleta in verjamem, da nas
bojo vaše molitve podpirale še naprej. Tisočkrat vam hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar