Budilka me v nedeljo zbudi sredi noči (beri: ob 4.30). Prvo, kar mi
pride na pamet, je vprašanje: Zakaj?, Čemu mi je tega treba, ko bi lahko
še nekaj ur sladko spala? A dogovor je dogovor, prejšnjo nedeljo so v Šentpetru na Otočcu pri maši oznanili, da pridemo me, Perujke, predstavit svoj
projekt. Čas teče in ne smem hiteti z avtom na mokri cesti. Vstanem, z
zajtrkom zmotim normalni bioritem telesa, in se podam na pot proti
Novemu mestu. V Ljubljani poberem še Uršulo, ki ob 5.30 še mirno
sprehaja svojega psa ;). Kreneva v smeri oznak Novo mesto. Čez kakih 15
minut naju te usmerijo dol z avtoceste. Uršula: "No, saj sedaj pa samo
do krožnega križišča... nato bo tam neka Qulandia in že bova tam... Evo,
tam čez je že neko nakupovalno središče! Opa, kaj pa je to? Oznaka
Rudnik - kaj sva še v Ljubljani? Očitno..." Pač, jutranja ura ;). Čez
eno uro pa le dospeva do prave Qulandie in Evine hiše. Ura je petnajst
minut do sedmih - ravno prav!
V naslednjih nekaj urah smo do-(pre-)živele tri maše, dva križeva pota
in en krst. In glavno: ljudem smo predstavile naše poslanstvo. Očitno
je, da so nam farani zaupali (ali pa je to že v sami naravi Dolenjcev?),
saj so našo odpravo kar krepko finančno podprli. To nam daje kar
dobršno mero zagona za naprej in vprašanje, ki sem si ga zastavila
zjutraj ob zvonenju budilke, se zdi nesmiselno ob vseh teh ljudeh, ki v
nas tako močno verjamejo.
Naša motivacija pa dobesedno poleti v višave popoldne, ko se
Valentina, Eva in jaz odpravimo še v Celje z namenom, da bi tam izvedele
kaj koristnega od Milene, prostovoljke izpred dveh let, ki se je v
Peruju dva meseca ukvarjala z zapuščenimi otroki z motnjami v duševnem
razvoju. Ona nam da vedeti, da je Peru izkušnja z veliko začetnico.
Nanjo se ne da pripraviti tako, da te ne bi šokirala - pravi, da je
priprava le molitev. Ti dve uri pogovora sta v spominu kot en sam
preplet zgodb vseh otrok, nasvetov, vprašanj, novih idej in pričakovanj.
Odprla so se povsem nova obzorja in razjasnili mnogi dvomi, saj je bilo
res čutiti, kako se je Peru ugnezdil v Mileni in kakšna Izkušnja se nam
obeta.
Da, bilo je vredno celo nedeljo posvetiti Peruju. Dokaz: dan se je
začel že sredi noči, a jaz kljub pozni uri še kar pišem o njem, namesto
da bi šla spat. ;)
 |
| Navdušenje na poti domov |
Ni komentarjev:
Objavite komentar