Peru: Selva

Ah, koncno vrocina!

Kakorkoli vam ze nagaja poletje v Sloveniji, v dzungli ne zamuja! Vrocina, divjina, pestrost rastlinskih in zivalskih vrst, obilje narave, velicastni slapovi, bozansko sadje …

Ko se ti zazdi, da je svet v resnici ustvarjen za cloveka. S soncem, ki ga greje, vodo, da ga osvezi , celo s slapovi, da mu oplazijo hrbet in s socnimi ananasi, ki rastejo v obilju …

Kot bi bil svet ravno pravsnji. Se celo trnji na tropskem zelenju se zdijo ravno dovolj boleci, da se opozarjajo na nevarnost, ki se skriva za prepletom ovijalk in zelenih praproti.

Clovekove noge ravno pravsnje, da preplezajo grebene in poskacejo po kamnih v potoku, roke ravno prav dolge in pripravne za pomoc in objem. Bi bil res ta, ravno pravsnji svet, lahko samo nakljucje …?

Selva, le dobre stiri ure umaknjena iz nasega prejsnjega Huancaya, je prvemu cisto nasprotje. Imamo nad 30 stopinj celzija, namesto skalnatih in travnatih gricev se tu raztezajo gozdovi, Meta pa kar naprej opreza tudi za pomarancevci, kokosovimi palmami in bananovci. Karkoli zraste tu, je ogromno in neznosno socno!

Same smo se nocoj (pri nas ura 9 zvecer, smo v mestu Satipo) odpravile na avanturo k bliznjim slapovom Santa Andreja, vmes pa je nadobudni vodic s spretnim vrtenjem macete razkosal dva ananasa, kup pomaranc, sproti ustvarjal se tarzanove poti, adrenalinske parke, vodne dogodivscine, nam odkril skrite tolmuncke, naravne indijanske barve, kavina semena, nasade banan, skrivalisca divjih zivopisanih ptic … pa se in se …

Tega dne se ne da pozabiti.

In na koncu ne morem verjeti, da bi obstajali Perujci, ki se ne bi zavedali svojega bogastva. Tri popolnoma razlicni svetovi: gorata sierra, rajska selva in nam se ne odkrita costa. In v vsakem izmed njih svoj sarm. Ze res, nasa mesta so bolj urejena in hise so lepse … a taksnega kraljestva dzungle si ne bomo mogli izgraditi nikoli.