V ritmu Peruja

Z ulic so se umaknili slovesni orkestri, bogato okrasenih zenskih kril skoraj ne srecas vec. Dnevi santiaga so mimo. Zivljenje bo spet steklo po starih tirnicah. Otroci imajo se en teden pocitnic, kar pa zanje pomeni pomoc v domaci kuhinji in pri drugem delu svojih starsev. Za vse, ki si bodo izprosili dopoldne zase, pripravljamo hiso sanj, po nase nekaksen oratorij, z delavnicami in igrami.

Na hisah obvezna perujska zastava.  Mnoge hise so na vrhu nezakljucene, proti nebu strlijo zice, kajti nikoli se ne ve, kdaj se bo nabralo dovolj za naslednje nadstropje.

Vendar se je ze v casu priprav pokazalo, da tukaj nas oratorij ne gre skozi. Mnogi otroci ne dobijo dovoljenja, animatorji so zaposleni doma in pri studiju. 

Mnogi otroci zivijo v bolj oddaljenih vasicah, brez rednih prometnih povezav do nasega Pucaraja. Pot do nase hise jim predstavlja celo uro pesacenja, nazaj grede pa se v hrib.

 Razmisljamo, ce naj uvajamo kateheze, pogovore o bibliji, o zivljenskih vprasanjih ... za otroke naj bi bilo to novo ... in vendar bi jim rade nekaj dale ...



Po vsem tem, ko smo od domacinov dobile ze zelo veliko. Povabili so nas na izlete v hribe, na kilometrske trznice, na perujski vecer, igrat kosarko ...

me pa v nasi hisi pecemo palacinke, ki se po dveh crnih ponvah izkazejo za smorn ... 
A vazno je prijetno vzdusje, ki ga napolni raznolika druscina v nasi jedilnici ...

Nekaj posebnega za nas tega dne je bilo odkritje tukajsne medgeneracijske povezanosti. Stari, mladi, najmlajsi ... vsi skupaj se zberejo brez zadreg in z dovolj tematik za klepet. 

Na sliki nasa Angelita z dedkom. Kot vedno s cudovito, nenavadno frizuro. Tukaj imajo tako rekoc vsa dekleta dolge (crne) lase, ki pa jih vsak dan krasi drugacne vrste kita. Na frizerski delavnice smo bile me lahko samo ucenke.

Promet, katerega se nikoli ne navelicamo opazovati.
Divja dinamika, ki le po cudezu ne tresci, vznemirljiv kaos, ki ga ocitno samo nevidne niti se drzijo pred katastrofo. Motorji, kombiji, avtomobili, pa tudi kolesa kot na sliki, natovorjena z obilo cim ... vse leze in gre po svoji poti ...

Pa brez zivcnih izpadov. Troblje sicer cvilijo brez prestanka, a vozniki za volani si le mirno zvizgajo in utrjeno prebijajo vozilo skozi mravljisce.


Kulturnih razlik bi se dalo najti se mnogo. Meni najljubsa je hora peruana, ki dovoljuje za nas tudi nedopustno mero zamujanja. In ker sem v hisi se s stirimi Slovenkami, mi se dodatnih podaljskov ne bi odpustile. No, ja, samo da se nas tale na novo (a brez vecjega truda) pridobljena navada ne bo za vedno prijela! :)