Dragi sledilci!
Puscamo vas na trnjih, objave zamujajo, sem pa tja kaksen od starsev se javi, da smo se zive ...
Resnica je, da se nam toliko dogaja, da komaj dohajamo. Dostop do interneta je mozen le v srediscu vasi, kjer se mladi Perujci drenjajo za racunalnike in meckajo med prsti drobiz za internet.
Pa lepo po vrsti. Lima. Pri sestrah smo ostale komaj dva dni. Skupaj s s. Andrejo smo obiskale enega najrevnesih predelov Lime, Pachacutec.Kaksna slika se sledi, trenutno vlada zmesnjava s polnilniskimi karticami. Sicer pa je nad celotno Limo od jutra do vecera prisotna debela megla, ucinek utesnjenosti pa se povecuje smog in mestni hrup. V mestu je promet vreden vstopnice za Gardaland. Pravil skoraj ni, samo: Rini, izsiljuj in ne vznemirjaj se. Taksijev je skoraj vec kot ostalih vozil, voznina skoraj ni omembe vredna. Vozijo tudi majhni, zibajoci avtobusi, katerih sprevodniki skacejo skozi vrata in privabljajo potnike. Na avtobus vstopajo lutkarji, ki sluzijo denar z majhno marioneto, pa ljudje, ki prosijo denar za operacijo svojega otroka, studentje, ki prosijo sredstev za studij ...
Pachacutec nas preseneti z borno zunanjostjo. Vendar se izkaze, da so nase predstave o revscini nekaj in realnost tega kraja drugo. Kljub hisam iz kartona in blata so ljudje lepo obleceni in srecnih obrazov. Pripravimo kratko katehezo za mlade, igramo kitare, pojemo. Zupnik nikakor ne more pokriti vseh potreb tega nenavadnega dela mesta, kjer se prebivalstvo kar siri po bliznjih gricih in pocasi dograjuje bivalisca s trajnejsimi materiali in vodo.
Odpravimo se v majhno restavracijo, skupaj z zupnikom in animatorji. Hrana je odlicna. Kurja juha, meso z blago feferonovo omako, riz, ki ne sme nikoli manjkati, testenine, pivo in rumenkasta sladka inka-kola ...
Popoldan z Jernejo prisostvujeva verouku. Otroci poslusajo z odprtimi ocmi in usesi, berejo biblijo, pojejo Mariji ... "Ti otroci so zame cudez," pove drobna ursulinka Viki, ki jih obisce vsak teden. Sestre razmisljajo, da bi se nekatere preselile v Pachacutec, vendar bi bilo kaj takega lahko zelo nevarno.
Kljub temu zivljenje v Pachacutecu zahteva daljsi cas, da ga spoznas. Takole, za eno popoldne, nam je bil prava skrivnost. Navzven mizerija, notri, v malih hisicah pa ljudje, ki se borijo, delajo, otroci, ki se igrajo na pesku in se smejijo. Po cestah pa brnijo drobni taksiji. Res moramo objaviti slike! Kmalu!
No, naslednjega jutra sledi pot proti Andom. Na avtobusni postaji smo ze pol ure prej, izkaze pa se, da bo bus odpeljal z uro zamude. Peru, nikoli ne ves. Stevardesa v visokih petah in oprijetem krilu postreze sendvice, kavo in mata caj. Sledi osem ur voznje. Zadaj je wc, za katerega si veckrat opozorjen, da je namenjen le mali potrebi:) Kljub poglobljenim studijam visinske bolezni nasih medicink, se nobene ne prime slabost in panika. Andreja me celo "nastima", da zaigram visinsko bolezen in naivni perujci ze zaskrbljeno vlecejo iz nahrbtnikov naravno zdravilo- snops!
Pot je dolga. Prepevamo, igramo na kato, perujsko flavto, kupimo si celo sladoled in tradicionalne kruhke. Vzpon je cudovit. Vsaka gora ima svojega duha, nas pouci sestra. Gore so rumene, oranzne, pod njimi naj bi bilo veliko zlata insrebra. Rudarska naselja, krave, lame ...
In potem prispemo v Huancayo. O tem pa ze v naslednji objavi.
Puscamo vas na trnjih, objave zamujajo, sem pa tja kaksen od starsev se javi, da smo se zive ...
Resnica je, da se nam toliko dogaja, da komaj dohajamo. Dostop do interneta je mozen le v srediscu vasi, kjer se mladi Perujci drenjajo za racunalnike in meckajo med prsti drobiz za internet.
Pa lepo po vrsti. Lima. Pri sestrah smo ostale komaj dva dni. Skupaj s s. Andrejo smo obiskale enega najrevnesih predelov Lime, Pachacutec.Kaksna slika se sledi, trenutno vlada zmesnjava s polnilniskimi karticami. Sicer pa je nad celotno Limo od jutra do vecera prisotna debela megla, ucinek utesnjenosti pa se povecuje smog in mestni hrup. V mestu je promet vreden vstopnice za Gardaland. Pravil skoraj ni, samo: Rini, izsiljuj in ne vznemirjaj se. Taksijev je skoraj vec kot ostalih vozil, voznina skoraj ni omembe vredna. Vozijo tudi majhni, zibajoci avtobusi, katerih sprevodniki skacejo skozi vrata in privabljajo potnike. Na avtobus vstopajo lutkarji, ki sluzijo denar z majhno marioneto, pa ljudje, ki prosijo denar za operacijo svojega otroka, studentje, ki prosijo sredstev za studij ...
Odpravimo se v majhno restavracijo, skupaj z zupnikom in animatorji. Hrana je odlicna. Kurja juha, meso z blago feferonovo omako, riz, ki ne sme nikoli manjkati, testenine, pivo in rumenkasta sladka inka-kola ...
Popoldan z Jernejo prisostvujeva verouku. Otroci poslusajo z odprtimi ocmi in usesi, berejo biblijo, pojejo Mariji ... "Ti otroci so zame cudez," pove drobna ursulinka Viki, ki jih obisce vsak teden. Sestre razmisljajo, da bi se nekatere preselile v Pachacutec, vendar bi bilo kaj takega lahko zelo nevarno.
Kljub temu zivljenje v Pachacutecu zahteva daljsi cas, da ga spoznas. Takole, za eno popoldne, nam je bil prava skrivnost. Navzven mizerija, notri, v malih hisicah pa ljudje, ki se borijo, delajo, otroci, ki se igrajo na pesku in se smejijo. Po cestah pa brnijo drobni taksiji. Res moramo objaviti slike! Kmalu!
No, naslednjega jutra sledi pot proti Andom. Na avtobusni postaji smo ze pol ure prej, izkaze pa se, da bo bus odpeljal z uro zamude. Peru, nikoli ne ves. Stevardesa v visokih petah in oprijetem krilu postreze sendvice, kavo in mata caj. Sledi osem ur voznje. Zadaj je wc, za katerega si veckrat opozorjen, da je namenjen le mali potrebi:) Kljub poglobljenim studijam visinske bolezni nasih medicink, se nobene ne prime slabost in panika. Andreja me celo "nastima", da zaigram visinsko bolezen in naivni perujci ze zaskrbljeno vlecejo iz nahrbtnikov naravno zdravilo- snops!
Pot je dolga. Prepevamo, igramo na kato, perujsko flavto, kupimo si celo sladoled in tradicionalne kruhke. Vzpon je cudovit. Vsaka gora ima svojega duha, nas pouci sestra. Gore so rumene, oranzne, pod njimi naj bi bilo veliko zlata insrebra. Rudarska naselja, krave, lame ...
In potem prispemo v Huancayo. O tem pa ze v naslednji objavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar