Valentina, Eva in jaz se ob dopoldnevih odpravljamo na delo z Loreno, domacinko, ki je vse svoje zivljenje posvetila prostovoljnemu delu z otroki s posebnimi potrebami, ki so tu dostikrat zanemarjani. Obiskujemo jih po domovih v Huancayu in Pucaraju ter jim posvetimo kako urico. Pogled na te otroke je tu popolnoma drugacen kot v Sloveniji. Zanje ne dobivajo nobene financne podpore, zato jih je vecina ves cas doma brez pozornosti, zanemarjena. Imeti kakorkoli nenormalnega otroka je za tukajsnje druzine stigma, dojemajo jih kot nekaksno kazen, utelesenje hudega duha. Zato smo tudi toliko bolj vesele, da nas vecina druzin sprejme medse, za kar se moramo zahvaliti Loreni, saj nam, samim "gringicam", zagotovo ne bi odprli vrat.
So pa obiski revnih domov tudi precej sokantni. Vedno me preseneti mraz znotraj golih sten kljub soncu zunaj. In pa tanke, umazane oblekice otrok. Materialna revscina pa je povezana tudi z zadovoljstvom z malim in z veseljem, ki ga prinesemo.
Vceraj pa smo se namesto po domovih odpravile najprej v posebno solo, kjer smo sprva pol ure cakale, da so nam odprli vrata, zatem pa smo lahko vsaka v svoji skupini pomagale pri hranjenju in igranju z otroki z Downovim sindromom, cerebralno paralizo, avtizmom ... Kljub temu, da so druzine teh otrok materialno kar podkrepljene, so razlike med to solo in CUDV Draga v Slo., ki smo ga obiskale pred odhodom sem, ocitne. Specialistov, kot so fizioterapevti, tu skoraj ne vidijo. Na pomoc pri hranjenju otrok v vecini prihajajo kar mame.
So pa obiski revnih domov tudi precej sokantni. Vedno me preseneti mraz znotraj golih sten kljub soncu zunaj. In pa tanke, umazane oblekice otrok. Materialna revscina pa je povezana tudi z zadovoljstvom z malim in z veseljem, ki ga prinesemo.
Pediatricni oddelek je bil dosti prazen, kar je logicno glede na ceno vsakega dne, prezivetega v bolnici.
Živjo! Kako ste pridne za redno poročanje. Berem, da se vam veliko dogaja, tako na zunaj kot znotraj vsake. Kot vidim, vas je Andreja zapustila in da se tudi same že prav dobro znajdete. Dela z otroki s posebnimi potrebami sama nisem bila deležna, se mi pa zdi, da mora biti to še posebna izkušnja, ki tudi globoko zareže v srce.
OdgovoriIzbrišiNaj vam bodo vsa srečanja, vsi trenutki ... v življenjsko obogatitev. Blagoslova, s. Nina
V Sloveniji pa skoraj vse po starem, nič ne zamujate;D