Po dolgotrajni voznji, ki smo jo baje zelo herojsko prenesle, smo koncno prispele v Pucara, nad 3000 metrov nadmorske visine. Sprejem je bil kot v sanjah. Pred hiso, v kateri bomo zivele naslednji mesec, so nas pricakali kateheti in animatorji ter njihovi otroci. V hisi pa napis Bienvenidas in topla juhica z rezanci, taksna kot doma ter caj..dobro sta nam dela. Clovek kar pozabi na utrujenost. Sledilo je spoznavanje ter nato koncert talentiranih perujskih mladenicev, ki so nas ocarali s cudovito glasbo. Za rezat zile, kot bi rekla sestra Andreja. Kljub utrujenosti smo jim ocarano prisluhnile in celo malce zaplesale.

Danasnji dan je bil zame zelo naporen. Nisem se se povsem privadila na tukajsnje zivljenje in mislim, da bom potrebovala se kar nekaj casa. Taksne revscine nisem pricakovala. Videti vso to revscino je popolnoma drugace kot le poslusati o njej. Pachacutec me je pretresel, vendar sem danes v vasici Pucara se veliko bolj sokirana, ceprav zivimo v tako imenovanem srednjem sloju. Danes smo se namrec srecale tudi z zgodbami ljudi. Z Loreno smo obiskale dva otroka s posebnimi potrebami. Poslusati Lorenino pripoved o tem, kako slabo je poskrbljeno za te otroke, kako zapusceni, zanemarjeni ter zasramovani so in nato videti dva taksna nedolzna otroka...enega z epilepsijo in avtisticno motnjo, drugega s hidro cefalusom. Oba zivita v nemogocih razmerah, brez posebne oskrbe, prepuscena sama sebi.

Mocno upam, da se bom v cim krajsem casu utrdila in bom otrokom lahko po svojih moceh pomagala ter premagala zaceten obcutek nemoci.