Priznana ljubljanska zbircna metka, ugledna uporabnica pralnega in pomivalnega stroja, obozevalka vseh gospodinjskih storitev svoje mame, itd. se srecuje z realnostjo 80% sveta. 

Ne morem verjeti. Roke pomakam v mlacno mehurckasto vodo, ki smo jo pogrele v razpokanem cajniku. V lavorju se nekaj prasnih hlac, majic in stalnih puloverjev. Koncno prisiljena, da se dodobra naucim pomivanja na roke. Potem kuhamo- malo improvizacije s posodami in sestavinami, a kot po cudezu hrana vedno tekne! Razlicno sadje in carobna zita so mi koncno dokazala, da izgled o hrani ne pove veliko. Najboljsi trening pa so kosila pri mami Esperansi s strogim protokolom brez zavracanja in samo z nasmeskom. Juhe, corbe, omake vseh barv, celo pikantne mesanice ... korajza velja! Na koncu pa mi kar zmanjka na krozniku in sploh se ne morem spomniti, od kdaj JAZ jem VSE!?!

Za pomivanje posode spet segrejemo nekaj vode, namocimo v lavorje, prelivamo s hladno vodo, vmes pa seveda toliko klepetamo in pojemo, da pralni stroj takega koncnega zadovoljstva vendarle nima med programi.

Zunanji vrtek je kot nalasc za vrtnarjenje, vendar srp ni dovolj nabrusen, tako da poleg mojega grabljenja poteka uzivanje vrtka le z obesanjem opranega perila, jutranje telovadbe in v udobnem lezecem polozaju pod opoldanskim soncem.

Slavni cajnik

Ah, koliko imajo te Perujci! Gore, s popolno tisino, ki precisti vso notranjost, pa zvezde, se bolj svetle kot pri nas ... pa skupnost ... povezane druzine, znanci, celo trgovci enakega materiala se postavijo na iste ulice in si svetujejo med sabo, da potem hodis po dolgi ulici trgovin z lucmi ... Opazam, da tukajsnje zivljenje ne dopusca individualizma. Povsod se pozdravlja, kar naprej slisim: "Buenos dias, senorita!" in potem se obracam in pomaham in se spet spomnim, da smo tukaj tako zelo vidni. Ta bela koza, svetli lasje ... Razmisljam, ce ni to smesno. Samo odtenek na kozi, laseh, druga barva oci ... pod kozo pa smo vsi krvavi. A tukaj se zdi, da koza zaznamuje, da koza enormno odloca ...  Pravijo, da so veseli misijonarjev, da zelijo izmenjati kulturne navade ... Obcudovanje, veselje ... to dobimo, to delimo. Koncno med ljudmi enake velikosti, se ze pocutim precej domace in prijetno.

Pogled z nase hise

Tako. Cas za sprehod do nase hise mimo tolpe pukarajskih psov, za scetkanje zob pod zvezdami, za povezovanje z vsemi, ki jih nosim s seboj po svetu, v vesoljni mrezi sanj.